Pojdi na glavno vsebino

Ne iščite oboževanja

Ne iščite oboževanja

Ko doživljamo oboževanje, smo morda blaženi. A v tem odnosu čaka strupeno želo.

Na sliki, ki jo vidite, strupeni pajek ni viden. A nekje čaka in lepa svetlikajoča mreža je njegovo delo. To je tudi sporočilo članka.

Oboževanje je na zunaj podobno občudovanju, a gre za bolečo zamenjavo, ki jo drago plačamo.

Drugi nam zagotavlja, da smo čudoviti, enkratni, posebni. Vse bi dal, da nam bil blizu, vse, kar rečemo, je krasno, vse, kar naredimo, je odlično. Ob nas mu je prekrasno in to je seveda naša zasluga. Nihče mu ne more tako pomagati in ga tako navdihovati kot mi. Tako se lahko obnaša partner, prijatelj(ica), sorodnik, sodelavec, stranka, učenec ...

Razlika med oboževanjem in občudovanjem pa je bistvena: občudujemo iz velikodušnega srca, iz odprtosti za lepo in plemenito, iz želje, da bi to počastili in iz hvaležnosti, da smo lahko lepote, ki se odvija pred nami. Kdor občuduje, doživlja polnost, upanje in oživljenost. V njem samem je namreč del tistega, kar občuduje, zato je globoko povezan z osebo, ki jo občuduje, in nima nobene potrebe, da bi jo mitiziral in delal iz nje, kar ni.

Oboževanje pa izhaja iz pomanjkanja in iz želje, da bi bili drugačni. Prepričani smo, da ima drugi vse tisto, kar nam manjka, in zato bi ga radi imeli zase. Če mu bomo všeč, nas bo vzel v svoj svet in tako bomo imeli, česar sami nikoli ne bi mogli doseči. Pod oboževanjem delujeta zavist in uničevalnost. Oboževalec ne čuti veličine drugega, ker veličine njegov notranji svet ne pozna. Obenem ne čuti njegovih resničnih potreb, ker ga tudi resnica ne zanima, saj tega odnosa do sebe ne pozna. Vidi samo sliko, ki jo je ustvaril sam po svoji grenkobi, iz svojih zahtev in ambicij. Skratka, gre za odvisnost in posedovanje obenem, ne za odnos med enakopavnimi ljudmi.

Oboževana oseba igra v tej soodvisnosti neko vlogo in iz nje ne sme izstopiti. Predstavljati mora tisto, kar drugega vzdržuje v vzhičenem počutju in iluzijah o njem samem, o tem, kar lahko doseže in kar je. Skratka, mitizirana oseba mu ustvarja oazo za namišljeno novo življenje. A za res novo življenje človek, ki gine v oboževanju, ni pripravljen zastaviti svojih sil, saj vanje ne verjame. Sebe namreč zaničuje, v svoj talent ne veruje, zase ne bi dal nič, še manj pa verjame, da bi ga kdo lahko cenil takega, kot je.

Ne iščimo oboževanja ne osebno ne javno, kajti gre za žalosten človeški pojav, za nezavedno krute osebe. Oboževalci zamenjajo svojega malika ob prvem kamnu spotike, ob prvem trenju ali napačni besedi. Njegova pristna vsebina jih ne zanima. Pripravljeni so se izničiti, ne pa dati srca in graditi zdravega odnosa. Vsaka malenkost je dovolj, da nas zavržejo, ker nismo na višini odkazane vloge. Odrešeniška vloga namreč zahteva, da bomo ugodili vsemu, kar oboževalci potrebujejo, da njihove iluzije preživijo. Morajo pa nas uničiti, preden se premaknejo k naslednjemu maliku, ker so maščevalni, ko se jim igrača razbije. Povedali nam bodo, kaj vse nismo, kako smo jih varali z veličino, ki je ni, kako smo jih izrabljali ... in se ne zavedajo, da so vso predstavo postavili in izpeljali mimo nas.

V trenutku naše stiske, negotovosti, bolečine ... bo oboževalec prvi, ki nam bo obrnil hrbet, uporabil vse, kar smo mu zaupali proti nam in poiskal naslednjega malika. Zavrgel nas bo kot staro šaro, ker rabi vedno nove bogove, ob katerih se bo počutil izjemnega.

Iščimo pristno občudovanje, ki je čist in plemenit dar. Dobra beseda, topla pohvala, ljubeča podora ... tega smo potrebni.

Vse ostalo bo prej ali slej globoka bolečina in zahtevna rana.


Oznake: osebna rast oboževanje odvisnost odnosi


Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...