Pojdi na glavno vsebino

Ne boj se bolečine

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Ne boj se bolečine

Včasih nam je lepo, potem pa izza vogala plane občutek, ki zaboli, in zagrne nas val … kot že tolikokrat.

Bolečino velikokrat srečamo sredi lepega in srečnega dne. Morda se vračamo domov po čudoviti izkušnji in polni želje, da bi upali in gradili, potem pa je nenadoma spet hudo in po starem. Tako se zdi. Nikoli ne bo tega konec. Nikoli ne bomo rešeni. In naslednji stavek se kar ponuja: »Nima smisla, da se trudim, vedno bo tako.«

Ko se občutku, ki boli, pridruži se strah, da mu ne bomo nikoli kos, pridobi bolečina na moči in prihodnost postane mrzel zid. Ne boli me le zdaj, vedno bo bolelo, vedno bo spet tu, kar me muči.

To so velika vrata v držo žrtve, ki trpi in ostaja ujeta v svojem naboju.

Srečanju z bolečino se lahko naučimo izogniti, včasih pa je (zlasti na začetku našega učenja) neizogibno. A takoj potem, ko nas zaboli, je mogoče izbrati novo pot. In ne bo več po starem.

Lahko pustim, da me boli zdaj, in ostanem v tem ZDAJ. Pustim, da se začne in konča, in ne dodajam misli in napovedi za jutri in sodbe za nazaj. Ne iščem krivca. Pustim, da v tišini izzveni, ker vse, kar boli, izzveni, če tega ne zadržujem, če se ne zaklenem v bolečino, kot da ji pripadam.

Življenje v meni se premika naprej. Srce bije, pljuča dihajo, telo hoče živeti in pomagati. Noče umreti, noče sodelovati v uničevalnem obupovanju.

Ko tako obstanem in čakam na premik življenja v sebi, se bolečina pomiri in umakne. Kmalu začutim, da si še želim živeti. In živeti drugače, v redkejšem srečevanju z bolečino, z manj ostajanja v njej.

Zakaj?

Ker je življenje močnejše in če mu damo prostora in časa, nas premakne naprej in potegne za sabo.

V živem čakanju se obnavljamo, tako kot se koža celi, ko se urežem. Moč celjenja je v nas, če ji le pustimo, da deluje.

Naj gre za slovo, naj gre za krivico, naj gre za neuslišanost in prezrtost, v vsakem primeru obstaja korak ven.

Najde ga srce, ki se hoče veseliti življenja, najde ga roka, ki poišče in otipa deblo, ko se potapljamo v reki svoje muke.

Ne bojmo se bolečine, bojmo se samo le svojega nagona po ostajanju v trpljenju. Bojmo se le krutosti do sebe in obupovanja.

Bolečina sama pa ima krila. Ko se dvigne in odleti, pogledamo za njo in vidimo, da je bila ptica in da nam je prišla povedat le to, česa smo potrebni, kaj naj iščemo in katera je smer.

Rešeni smo vsakokrat, ko nas obišče in premakne v pravo smer.


Oznake: osebna rast bolečina

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...