Pojdi na glavno vsebino

NAUK MEGLE

Vozila sem zelo počasi skozi zelo gosto meglo. Imela sem občutek, da ne vem, kje sem, koliko je še do doma, kdaj se bo pojavil ovinek in kaj je za njim.

Zdelo se mi je, da ne obvladam ničesar in da mi razen previdne in skrajno počasne vožnje ne preostaja nič drugega, da sem ujetnica megle. Potem so se nenadoma pojavile visoke, mogočne luči nad menoj, saj sem se približala mestu. Ogromni žarometi so razsvetlili pokrajino in pod menoj se je odprl pogled na križišča, podvoze in velike napise. Popolnoma jasno je bilo, kje sem, kam moram, kako peljejo ceste. Spreletelo me je ob misli, da se tudi v življenju dogaja nekaj podobnega. Ceste, smerokazi in strani neba nikoli ne izginejo. To je le videz, ki ga ustvari megla. Bistvo moje zmede ni v tej zavesi, ki se nenadoma spusti nad moje dneve. Bistvo je v tem, da ne prižgem svojih žarometov. Imam jih, vsi jih imamo. Prav v najhujši megli pa so najbolj potrebni in najbolj pokažejo, kako so nujni. Prav takrat smo jim najbolj hvaležni. Naši žarometi so zavest o vseh naših dosežkih, o trdnih resnicah, ki smo jih kdaj spoznali, o najčistejših odločitvah, o trenutkih, ko se je naša notranja moč, naša ljubezen eksplozivno razlila čez našo zavest. Srečno vožnjo skozi najgostejšo meglo vsem ...

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...