Pojdi na glavno vsebino

Nasilje in - ali - mobing

Nasilje in - ali - mobing

Zadnje čase opažam, da nastaja kar nekaj nejasnosti okrog tega, kaj je mobing. Ker je tema resna in zahteva ustrezno obravnavo, sem napisala o tem kratek članek.

Najprej nekaj o nasilju, ki pa ni mobing.

Trpljenje ob drugih, ker se nismo naučili dostojanstva v odnosih

Nekateri se počutijo preganjane od sorodnikov, sosedov, nadrejenih ... Pogosto ne gre za kazniva dejanja, gre za psihološki pritisk in žaljivo vedenje, ki ga nikoli nismo uspešno zamejili in ustavili. Potrebno je dojeti, kolikšen je naš delež, koliko smo s svojim vedenjem drugim odprli vrata in dali napačen vtis, da se nam njihovo obnašanje zdi dopustno ali da si ga celo zaslužimo. Po možnosti je to dobro ugotavljati s pomočjo nam naklonjene, mirne osebe, ki opazuje, kar se dogaja. Morda bo prišlo do izraza, da nismo kos agresivnemu okolju, ker se že od nekdaj ne znamo izraziti, pojasniti svojih potreb, uveljaviti svoje svobode, izbrati alternativ. Važno je, da dojamemo, kaj vse lahko storimo sami, pa tega nismo, ker se tako pokažejo naše možnosti.

Če smo kar naprej v napetih odnosih, od partnerja do staršev in sorodnikov, to ne pomeni, da vsi delujejo proti nam načrtno in zlobno. Pomeni le, da se v konfliktih zapletamo in izgubljamo svoj teritorij, ker ne znamo drugače. Ne stojimo na svoji meji in vsi si morda dovolijo preveč. A tega se lahko naučimo. Nismo krivi, nismo nesposobni, nismo napačni, nismo nesrečne reve. Svet je seveda poln zavisti in zlobnih jezikov, a to še ne pomeni, da moramo biti žrtve. Ne znamo še reševati svojih stisk brez trpljenja in muk, to je vse, ne vidimo možnosti, ne znamo vzpostavljati stikov, ki gradijo. Samo to. Ne gre za mobing. Za soočanje z napadalnim, objestnim ali posesivnim sočlovekom se je potrebno dobro opremiti in najti veščo podporo - vse dokler se ne izvijemo iz svoje ujetosti. Razlog za naše kronično popuščanje je navadno kar globok in zahteva daljšo nego notranje samostojnosti in moči. Iskanje krivcev in obtoževanje okolja pa nas ne pripelje nikamor.

Surovost, ki tudi ni mobing

Drugi razlog, da lahko nasilje dojemamo kot mobing, je naraščajoča grobost okrog nas. Seveda potem pride do izraza, da najbolj občutljiv in ranljiv človek tega ne prenaša in medtem ko se drugim njihovo vedenje ne zdi nič takega, je nežna oseba lahko zelo prizadeta in ne more drugim dopovedati, kako doživlja. Drugi so preprosto otopeli, čeprav se zdi, da so se spravili nanj. Carla del PONTE, ki se že celo življenje ukvarja z zločini proti človečnosti, pravi, da je na primer v sirski vojni srečala novo krutost, ki je prejšnje vojne niso tako izrazito izvajale. Svet je postal, tako se zdi, bolj surov in brez zavor. Zato srečujemo več surove neobvladanosti kot prej in to na vseh ravneh, od politike do vojne, od delovnih mest do šol. V splošni nestrpnosti se konflikti sprožijo prej in imajo surovejši in hitrejši potek. Ljudje na omrežjih ne nadzirajo svojih besed, svojih izpadov, vse kar prosto vre na dan iz peklenskega dna ... Pogosto vidimo zelo grobe odzive že pri osnovnošolskih otrocih ... da o besedišču ne govorimo. Oseba, ki trpi zaradi surovega okolja, je potrebna podpore, jasnosti glede svojega položaja in načrta za spremembe.

Mobing: ključne značilnosti

Mobing pa je delovanje osebe z jasnimi in nedvoumnimi sadističnimi potezami. Gre tudi za narcizem in prepričanje o svoji nedotakljivosti. Gre za izvajanje neusmiljenega in sistematičnega uničevalnega načrta nad žrtvijo. Obenem deluje pri krivcu prepričanje, da mu nihče nič ne more. Nekoga torej vzame na piko in se ga loti z namenom, da ga zlomi.

To doseže z strategijo, ki ima več oblik. Ključno za prepoznavanje mobinga pa je sprevračanje resnice. Ne gre za interpretacijo, kajti vemo, da vsak do nas lahko razume določeno dejanje na svoj način. Pri mobingu gre za veliko več: nesramno lagati človeku v obraz, zanikati očitna dejstva in zagovarjati kot resnico očitno laž. Cilje je, da žrtev začne dvomiti v svoja opažanja in občutke. Od tega, da kdo hladnokrvno predstavlja kot resnico, kar sploh ni, lahko dobesedno znorimo. To je tudi cilj: žrtev naj bi izgubila stik z realnostjo in nihče je ne bo več jemal resno. Ker izvajalec to izpeljuje obvladano in posmehljivo in nas obravnava kot koga, ki sploh ne ve, kaj govori in kaj se dogaja, pred njim seveda ne moremo uveljaviti svojega opažanja - lahko pa bi svoje opažanje v sebi ohranili kot verodostojno. Drugi namenoma laže, potvarja dejstva, uničuje. Če tega vpogleda in odzivanja v svoj prid ne zmoremo, postanemo žrtev mobinga.

Ob tem ključnem delovanju poteka še spremno dogajanje: pridobivanje drugih na svojo stran, nastavljanje pasti, nalaganje nemogočih nalog ... nekaj podobnega, kot se dogaja v pravljici Pepelka. Pravljice so že poznale ta pojav!

Ker podobne taktike v veliko bolj zabrisani obliki uporabljajo vsi, ki so napadalni (in to smo po malem kdaj vsi), lahko zaradi ponavljajočih bolečih dogodkov v odnosih začnemo misliti, da smo žrtve mobinga. Tašča, ki trdi, da je ne spoštujemo, pa ni res, oče, ki vedno najde žaljivo pripombo glede vsega, kar delamo, vsi ostali pa vidijo, da smo uspešni, partner, ki nas boleče kritizira in se ne zaveda, kako trpimo, mi pa mislimo, da to počne nalašč ... Vse to je treba pretehtati. Odnosi, ki jih zdravimo, ker želimo z ljudmi ohraniti stike, so potrebni našega razumevanja in potrpežljivosti. Mobing pa nikakor ne.

Ravnanje tistega, ki nas želi uničiti, zahteva drugačen pristop. Učinkovito samozaščito, pomoč, zaledje, jasnost in odločnost, obenem pa veliko previdnost, spretnost in (začasni ali trajni) umik, če je oseba mogočna in zelo krita. Kdor se neopremljen spušča v vojno z mogočnim nasprotnikom, preveč tvega.

O mobingu meni psihoterapevtka Enrichetta Buchli, ki se že dolgo ukvarja s psiholožkim nasiljem, da so prepoznavni znaki sarkazem, zaničevanje in zasmehovanje, krute in neutemeljene kritike in dejanja. Vse to je povezano z zanikovanjem, češ, da se to NE dogaja. Da, vse si izmišljujemo, vse se nam samo dozdeva, vse je v naši neumni glavi, ker ne znamo ločiti resnice od svojih blodenj. To je bistvo sporočila, v katerem se žrtev počuti paralizirana. Spletna anonimnost je še močno razširila ta pojav. Perverznim napadalcem se ni treba niti izpostaviti in zato se drugih lotijo tudi vsi podleži, ki bi drugače ostali skriti.

Na koncu bi rada podčrtala, da bi iz vseh teh razlogov bilo res potrebno širiti kulturo odnosov že od vrtca naprej, zajeti družine ... Na delovnem mestu smo že odrasli in je pogosto trdosrčnost že naredila svoje.

Svet miru se ne rodi za velikimi mizami diplomatov, ampak v našem osebnem življenju. Učimo se delovati v svetu, kot je, graditi moč in povezanost dobrih srce ... in vse bo bolj človeško. Nasilja ni mogoče zatreti, mogoče pa je doseči, da se izseli iz naše srede, če je med nami dovolj iskrene zavzetosti za ljubezen in dostojanstvo vsakogar med nami.

Varnosti v odnosih se je treba naučiti in povezovnja prav tako. Če se počutimo osamljene, je čas, da si damo novo možnost za prostor pod soncem, kjer bomo znali doseči sprejetost in uspeh po svoji meri.


Oznake: osebna rast odnosi mobing

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...