Pojdi na glavno vsebino

Naši starši, ožji sorodniki, mi in naši otroci (drugi del)

Nadaljujem z razmišljanjem o urejanju odnosov do ožjih sorodnikov. (Kot dopolnilo si lahko poiščete pod »išči« tudi starejši članek Težki ljudje, prvi del tega članka pa ima naslov Težave z napornimi sorodniki)

O obveznih (?) obiskih, stikih in podobnem Pri urejanju odnosov z ožjimi sorodniki se najprej postavlja vprašanje naših občutkov, torej tega, kar pristno čutimo. Začeti je treba pri osebni resnici. Veliki cilji kot ljubezen, strpnost, odpuščanje, razumevanje ... so lepa stvar, a pogosto skrivajo zamere in bolečine, ki so v nas še žive. Dokler je tako, jih je treba upoštevati, spoštovati in se s svojo stisko pošteno dogovarjati. V nasprotnem primeru bomo vedno nihali med bolj ali manj eksplozivnimi izbruhi, občutki krive, skesano prijaznostjo in depresijo. Kaj si želim? Najprej se vprašajmo, koliko stikov si želimo. Kaj bi delali, če bi lahko prosto izbirali? Iskren odgovor pokaže, koliko še trpimo. Če nas še boli, potem nas tja ne vleče želja, ampak samo dolžnost, krivda, želja, da bi bilo drugače ... ali karkoli, kar pa ni čista želja po stiku in bližini s človekom, ki je tak, kot je - zdaj. Dolžnost ni ljubezen in tudi ne prebuja ljubezni ne v nas ne v drugih. Resnica je edina zemlja, na kateri lahko počasi odženeta odpuščanje in ljubezen. Upoštevajmo pa tudi dejstvo, da nas bolj obremenjuje, če pretrgamo stike, kot če se naučimo vzdrževati redke stike. S popolno prekinitvijo namreč vnesemo potrebo po izogibanju in ukvarjanju z nerešeno jezo in grenkobo. Bolje je, da se tega zavedamo, tako bomo z lažjim srcem in bolj prepričano iskati ustvarjalne rešitve za najnapornejše odnose. Zavest, da prekinitev ne prinese globljega olajšanja, nas bo podpirala v vztrajanju na zahtevni poti do zadovoljivih rešitev. Kaj želim, da se dogaja z menoj ob stikih? Potem se lahko vprašamo, kaj želimo na obiskih, za katere smo se odločili, početi, da nam bo vzdušje lažje, in koliko časa tam ostati in koga imeti ob sebi. Lahko tudi premislimo, ali naj obiski potekajo na našem domu ali pri sorodnikih. Navadno lažje obvladujemo konflikte, pri katerih se počutimo podrejene, če srečanje poteka na našem domu, kjer se počutimo varne. Tudi čas daje občutek varnosti: če vem, da bo vse skupaj trajalo pol ure ali nekaj ur, se počutim drugače, kot če drugi poljubno določa pogoje. Enako deluje zavest, da lahko izbiram, kdaj spet pridem, namesto da obstaja ustaljena in železna navada, ki je ne smemo kršiti - na primer obvezna nedeljska kosila itd. Tu mislim zlasti na odnose, ki jih še vedno zelo težko vzdržujemo in jih doživljamo moreče. Vsekakor pa je koristno, da zadevo strateško in postopoma rešujemo z malimi, premišljenimi koraki, saj je v vsakem, še tako divjem trenju, mogoče najti poti miru. Prav tako se lahko naučimo komunikacije, v kateri bomo zaščitili svoje občutenje dostojanstva in varnosti. Odgovorno lahko izbiramo, o čem smo pripravljeni govoriti in o čem ne, v katerem tonu in pod katerimi pogoji. To nam uspeva, ko smo v sebi mirni in prepričani v pravilnost svojega stališča, in ko se počutimo sposobne ubraniti svoje meje. Čez noč tega ne dosežemo, z vztrajno nego sebe pa. Med iskrenostjo in sočutjem Iskrenost ni v tem,da vsevprek razglašamo, kaj čutimo, mislimo in želimo, ampak da smo v odnosu z ožjimi sorodniki samo toliko in samo na način, v katerem rastemo. Učimo se komunicirati brez bolečine, krivde in strahu, delamo majhne korake in si odmerjamo le, kar zmoremo. A prav zato zanesljivo napredujemo. V tem je blagodejnost iskrenost: ker delamo samo, kar čutimo, da zmoremo iz srca, so naša dejanja ljubezni morda zelo skromna, a povsem čista, resnična. Ne hlinimo prisrčnosti, ki je ne zmoremo, smo pa lahko prijazni iz notranje dozorelosti in v meri, ki jo zmoremo. Otroci in ožji sorodniki Strah, da bi bilo treba naše otroke varovati pred destruktivnimi starimi starši ali nepriporočljivimi sorodniki, je skoraj vedno odveč. Razen v primerih suma pedofilije in nasilja so vse nevroze in čudaštva povsem običajna zadeva. Vsi ljudje vsepovsod imajo svoje motnje, tudi mi, zato je strah, da bodo določeni sorodniki otroku škodili, navadno naš lastni strah in spomin na naše nebogljeno otroštvo, ko nismo bili zaščiteni. A naš problem niso bili sorodniki, brez varnosti smo bili zaradi staršev, ob katerih se nismo počutili na varnem pred svetom. Otrok, ki ima dober odnos s starši in je z njimi iskren, sam izraža svoj odpor ter odklanja prepogoste stike. Če čuti, da je njegovo mnenje upoštevano in dovoljeno, ga sebi prizna in ga izrazi. Če sami čutimo, da smo svobodni v odnosih in da lahko izbiramo, tudi naši otroci čutijo, da imajo to pravico. Če se bojimo, je prav, da svoje strahove glede otrokovih občutkov preverjamo, a paziti moramo, kako otroka sprašujemo in ali ga znamo res čutiti. Če same sebe ne silimo čutiti drugače, kot čutimo v resnici, bodo tudi otroci svobodno izražali svoje občutke glede obiskov, skupnih dopustov, igre itd. Pustimo, naj otroci sami gradijo odnose s svojimi starimi starši, tetami in strici. Naša stvar pa je, kaj mi počnemo v odnosu s starši in mi v odnosu z otrokom. Križno posredovanje med sorodniki in otrokom onemogoča o potrebno jasnost. Največkrat pa otroci najdejo v še tako čudaških in »nepriporočljivih« sorodnikih kaj zanimivega, kar hrani njihovo radovednost in raziskovalno vnemo. Otroci so veliko bolj odprti za pisano človeštvo kot mi odrasli. Dokler jim ne vcepimo kategorije normalnega, je nimajo. Vprašali nas bodo, zakaj je ta tak ali drugačen, to pa je tudi vse. Otrokom so običajno všeč velika družinska srečanja, raznolikost značajev in zgodb ... Od sorodnikov niso življenjsko odvisni, jih zlahka prenašajo. Vse pa je drugače, če sorodniki spreminjajo nas, starše, in če se družinsko nebo pooblači in ozračje dramatično zaostri ob prisotnosti določenih ljudi. Toda to so sorodniki, ki jih MI doživljamo kot NAM škodljive. Kaj naj ima prednost v mojem življenju in zakaj? Sorodnikom lahko dajemo svojo bližino, lahko poslušamo in pomagamo po svojih močeh. A le do tiste mere, ko se ta razpoložljivost ne bije z našimi prioritetami. Zato je ključno vprašanje, na katerega si je treba odgovoriti, naslednje: Kaj je prvo v našem življenju? Zakaj? Prvi (če si želimo živeti z dostojanstvom) je notranji mir, zvestoba svojim spoznanjem in odločitvam, odgovorna obramba lastnih meja. Samo mi lahko skrbimo za svoj blagor in samo mi smo dolžni skrbeti zase. Dolžnosti sorodnikov??? Ni dolžnost sorodnikov, da se obnašajo tako, da nas ne vznemirjajo. Pravico imajo do tega, da so, kar so. Naša pravica pa je, da se glede tega, kar so in počnejo, svobodno opredeljujemo. Naša obveznost do sebe narekuje, da se usposobimo za odzivanje brez vznemirjenosti in da si ustvarimo okoliščine, ki pomagajo nam in ne škodijo drugim. Pustiti drugim, da prestopajo naše meje, potem pa jim očitati, da so to storili, ni pošteno. Varovanje našega prostora je poverjeno NAM. Jaz stojim na svoji meji. Če svoji nalogi nisem kos, je bolje, da si to priznam in se lotim potrebnih korakov, da bo drugače. O dobrem imenu Prav tako ni naša naloga varovati dobro ime in ugled družine ali kar rodbine. Zagovarjati koga po krvni dolžnosti, odgovarjati za neprimerna dejanja, ki jih nismo ne zagrešile ne odobrile, se počutiti prizadete od sramotnega obnašanja svojih sorodnikov ... vse to ni naša zadeva. Naša odgovornost je odkrivati in ljubiti resnico, jo vzdržati, najti način, da živimo z njo po svoji meri, odgovorno odločati, kaj naj bo razkrito, kaj pa ne, reševati svoje življenje v miru, jasnosti in odprtosti za sorodnike, ki znajo sprejeti bližino na način, da nas ne opustošijo. Naš cilj Predvsem pa je naša naloga, da smo doma same v sebi, v svojem telesu, srcu in duši, in da se zavedamo ogromnega pomena nege sebe. Samo naš notranji mir lahko povezuje skupnost, v kateri prevladujejo natrgane vezi in uničevalno obračunavanje. Če ostajamo otok blagodejnega miru v vojni vihri, smo naredile vse.

Oznake: vaje


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...