Pojdi na glavno vsebino

Naravni red

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Naravni red

Biti, kar smo, gradi red sveta in povezanost stvarstva.

Pokojni Aldo Carotenuto (velik italijanski psihoanalitik Jungove smeri) je nekoč napisal:« Evkalipt, s katerim ravnamo, kot da je hrast, bo trpel.«

Zelo verjetno je bila večina od nas v otroštvu in mladosti obravnavana čisto drugače, kot bi bilo to dobro za našo naravo. Isto nezavedno počnemo mi sami z našimi otroki. Dokler tega ne opazimo in prerasemo pri sebi, nas ta prisila obvladuje in vodi. Silimo sebe in silimo druge, zlasti najbližje. Tako razvijemo lastnosti, ki ne podpirajo naše narave in uresničenja in se mojstrsko izurimo v oviranju sebe. Spontane sile pa se (na srečo) borijo za preživetje in iščejo način, da bi zaživele, tako kot trava pod asfaltom.

Večina tako imenovanih vzgojnih težav prihaja iz tega, da ne prepoznamo otrokovih resničnih potreb, svojih pa tudi ne. Nesrečni otroci in nesrečni starši navadno sodelujejo v postavitvi, ki od vseh vpletenih zahteva zavračanje lastnih zdravih potreb.

Nehajmo igrati svojo vlogo, slecimo kostum za sceno, ker predstave ni napisala naša duša, nočeta je naše telo in srce. Vrnimo se v naravni red svojega bivanja na svetu.

Oljka naj dobi ogromno pripeke in luči, praprot senco in vodo, nagelj bogato zemljo in družbo, ruševje kamen in bližino neba, delfin tišino in divji konj svobodo … Red sveta se začne vzpostavljati šele, ko nehamo s poseganjem, ki ustvarja zmedo, negotovost in odpor.

Začnimo z nego, ki oživlja, daje mir in veselje do življenja v sijaju reda, ki ga nosimo v sebi.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...