Pojdi na glavno vsebino

Napake in krivda

Pogosto naredimo kaj narobe ali smo krivični do koga, ki nam je drag. Še huje je, če dojamemo, da smo storili v preteklosti kaj nepopravljivega in hudega, pa za to nismo niti vedeli. To se zgodi staršem, ki morda po mnogih letih ugotovijo, da so s svojim vedenjem povzročili sinu ali hčeri veliko bolečino in preusmerili njun razvoj v napačno smer, zdaj pa morata otroka s težavo iskati pot do duševnega zdravja.

Občutek krivde je umesten in prinaša dobre sadove le v primeru, da je minljiv in vezan na točno določene dogodke. Če traja zelo malo, samo toliko časa, da nam pomaga odkriti resnico, je koristen, tako kot luč, ki posveti v temi. Ta boleč trenutek sicer moramo srečati in v njem je skoraj nujno začutiti povzročeno bolečino, toda končal naj bi se takoj, ko je opravil svojo nalogo. Že takoj potem postane škodljiv, saj nam preprečuje, da bi razumeli pot iz navade, ki nas je tja privedla. Skratka, v samoočitanju in pekočem kesanju ni ničesar dobrega za razvoj. Mučenje sočloveka ne izboljša, to vemo, a tudi mučenje sebe je samo krutost brez moralne vrednosti. Dobro je samo v iskrenem veselju, da smo spoznali napako, v ustvarjalnem veselju, da lahko odkrijemo način, kako se dejanje ne bo več ponovilo na isti način, v ponosnem veselju, da smo se nehali skrivati pred seboj in da zmoremo resnico. Kaj pa drugi, ki mu je bilo hudo zaradi nas? Če smo iskreno obžalovali, kar smo storili, in če je bilo mogoče drugemu to tudi povedati, ker je bil pripravljen poslušati (kar ni pogosto ...), potem je zdaj odvisno do njega, koliko še hoče trpeti za to, kar smo storili. Če ne zmore odpuščanja, to ni več odvisno od nas, ampak samo od njega. Odpustil bo, ko bo nehal trpeti, to pa lahko doseže le on sam. Mi ne moremo povzročiti v njem tega olajšanja, pa naj se tudi deset let vsak dan kaznujemo za storjeno ...Žrtev in krivec morata prehoditi vsak svojo pot, da se lahko osvobodita. Včasih kdo misli, da ima pravico, da nas dolgo in vedno spet na novo obtožuje in gnjavi, ker meni, da še nismo dovolj trpeli in se obnaša kot sodnik, ki odmerja pravično kazen. Tak odnos lahko mirno zavrnemo, kajti potem ko smo priznali storjeno napako in naredili kaj, da jo popravimo, kolikor je mogoče (in zmeraj je mogoče storiti kaj dobrega na drugih področjih), nismo več dolžni sprejemati drugega kot sodnika. S tem, da smo bili nekoč do njega krivični, si ni pridobil pravice, da nam prizadeva trpljenje. S tem ne dela ničesar dobrega ne zase ne za nas in prav je, da to vemo, mu to povemo ali vsaj čutimo, da imamo prav in mu tako zapremo vrata svojega srca. Razpihovanja našega občutka krivde ne dovoljujmo nikomur, ker v tem ni nobene etike. Važno je vedeti, da pogosto bežimo pred resnico o sebi prav zato, ker vemo, da si ne znamo odpustiti in da bomo drugemu dopuščali, da nas z očitki muči ... in da si nikoli ne bomo dovolili, da bi ga ustavili. Zakaj otroci lažejo? Ker se bojijo ... in ker si ne znajo dokazati, da so še vredni ljubezni ... razen tako, da si lažejo, da so nedolžni. Ljubezen do sebe pa nam daje moč, da odkrivamo vse temne strani svojih dejanj, ker se ne bojimo obsodbe. Vemo, da nihče ni nedolžen, a vemo tudi, da si bomo odpustili in iz težkih spoznanj črpali globlje samospoštovanje in še večjo moč za dobro življenje. In ker to vemo, si upamo iskati zakopane resnice, kajti ničesar ni, kar nas lahko poniža pred lastnimi očmi. Kajti kdor je nedolžen, pravi evangelij, naj vrže prvi kamen. Kdor kuha zamero, vsevprek sodi in zviška zahteva ponižanje svojih bližnjih, ni še pogledal vase. Še več: tega namena sploh nima. Zato nam ni treba nikoli dopuščati, da nas kdo gnjavi v svoji namišljeni nedolžnosti ali večji plemenitosti, ker smo grešili. Če nam drugi pomaga kaj premisliti, dobro, če ima predloge za to, kako kaj popraviti, tudi dobro, a če mu našega kesanja ni nikoli dovolj, pomeni, da nam ne more pomagati do resnice. Ne pozna je, kajti prva resnica, iz katere izvirajo vse ostale, je: vsi smo zmotljivi in nihče naj ne bo ponižan, ker je samo človeško bitje. Ne pustimo, da kdorkoli vstopa v našo vest in tam določa, naj po pravici trpimo, ker ne prinaša luči, ampak zlo. Iščimo sopotnike na poti v svetlobo, iščimo roko, ki pomaga v prenovo, in ne pozabimo, da se žrtve, ki ne znajo odpustiti, pogosto spremenijo v rablje.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...