Pojdi na glavno vsebino

Najtežja stvar za starše

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Najtežja stvar za starše

Kaj je najtežje doživljati in speljati kot starši odraslih otrok?

Morda je najtežje to: biti starši in gledati odraslega otroka, ki si laže, si škodi, se izgublja na svojih poteh … in ne posegati. SAMO ČUJEČE IN TIHO POSLUŠATI.

»Mama, tako rad me ima, veš …«, z žarečimi očmi pripoveduje hčerka svoji mami. To je morda že peti fant, ki jo izkorišča in je ne ceni. Mama to jasno vidi. »Tako mi je hvaležen za pomoč!« prepričano govori sin očetu o svojem prijatelju, in ne opazi, da prijatelj že mesece živi na njegov račun. Obenem oče ve, da njegov otrok ne prepoznava nespoštovanja in da je za del vse te žalostne zgodbe soodgovoren zaradi vseh let, ko je otrok prejemal v družini premalo pozornosti, bližine, ljubezni. In zdaj tudi ve, da bo otrok ostajal v svoji zgodbi vse dotlej, dokler sam ne odloči, da izstopi. In da se zavedanja ne da povzročiti.

Če si starši ob tem postavijo vprašanje, kaj njihov odrasli otrok zdaj potrebuje od njih, so že na dobri poti. Če torej ne delujejo iz SVOJE stiske in zato, da je njim lažje. Kajti najraje bi otroka pri priči spravili na pravo pot in si tako olajšali srce. Večina to tudi naredi in začne otroka prepričevati o tem, kar dela narobe, svetovati ali se jeziti … Tak odziv pa še nikoli ni povezal otrok in staršev, nasprotno. Starševstvo je posluh, ob katerem se v otroku lahko rodi spoznanje. Če je to možno in ko je možno.Odrasli otroko zdaj rabi posluh, ki ga v preteklosti ni dobil od njih. Zelo verjetno je tako.

Zato mama ali oče poslušata in ne svetujeta. Ne komentirata. Ne dokazujeta, kaj je res. Zadržita svojo bolečino, svojo potrebo, da bi popravila življenjsko držo svoje hčerke ali sina, svojo globoko bolečino. Dopuščata, da otrok živi svoje stranpoti in ostajata samo mama, samo oče. Zavetje.

Posluh ne pomeni, da dajemo potuho, da se izničimo, da financiramo neodgovorne projekte in krijemo kronično zadolženost. Ne sodelujemo v igri s tem, da bi se navduševali in hlinili čustva prepričanosti. Opazujemo, vidimo, čutimo, ostajamo dosegljivi za trenutke, ko bo hčerki, sinu hudo. In samo to bomo rekli, kar je odrasli otrok željan slišati in kar res hoče razumeti s celim svojim bitjem.

To je najtežje. Imeti radi otroka in ne posegati, da nam bilo lažje. Gledati, da trpi, in vedeti, da to ustvarja sam. In da globoko v sebi še noče iz tega. Dojeti, da je zrelost proces, v katerega vsak lahko vstopi le prostovoljno. Nikogar ni mogoče poriniti vanj. Če to storimo, sledi navidezno olajšanje (naše, ker mislimo, da smo kaj dosegli in storili svojo dolžnost …), potem pa odpor in oddaljitev, pogosto celo umik otroka iz odnosa in zaprta vrata. In če posegamo zelo močno, se vrata lahko zaprejo za vedno.

Molčati iz strahu, da bomo otroka izgubili, vse prenašati zato, da se bo čutil ljubljen, seveda ni posluh in niti bližina. Delovati iz strahu nas ne zbliža. Delovati z zanikovanjem svojih potreb in meja nas ne zbliža. Mirno lahko povemo, kaj je za nas sprejemljivo in kaj ne, na kaj lahko računa in na kaj ne. Ne odpovemo se svoji resnici in dostojanstvu. Le to storimo, da svojo jasnost zadržimo zase in dopuščamo otroku, da išče, je zmeden in da se spreneveda pred samim seboj. In da ob tem ostajamo odprti in ljubeči, kar ne pomeni, da smo pasivni. Posluh je globoka in mogočna dejavnost organizma,inteligence, srčnosti in duhovne moči.

Odprto poslušanje daje otroku občutek, da je slišan v vsem, kar počne, želi, v svoji megli in zmotah. To je bistvo starševskega zavetja. Vse ostalo lahko išče in najde zunaj, le tega ne.

Storimo torej tisto, zaradi česar smo nenadomestljivi.


Oznake: za starše odrasli otroci

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...