Pojdi na glavno vsebino

Naj samo čepim doma in poslušam (gledam) posnetke? Ali naj se vrnem v skupnost?

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Naj samo čepim doma in poslušam (gledam) posnetke? Ali naj se vrnem v skupnost?

Kar je bil dve covid-leti dober izhod v sili, ko nismo mogli nikamor, se je spremenilo v zelo škodljivo navado.

Neverjetno je, kako hitro se prepričamo, da so krajše poti dobre. Kar je pri roki, ceneje in hitreje dosegljivo z manj napora, to si radi prikazujemo kot odlično rešitev. Se dvigniti, iti na predavanje ali srečanje, v knjižnico ali na seminar, porabiti uro za pot do dogajanja, ki nas obogati, OSEBNO in V ŽIVO doživljati druge ... se začenja marsikomu zdeti odvečen napor. Še zadnje sprenevedanje je, ko si rečemo, da potrebujemo mir in počitek in da smo torej raje doma, kot pa da lazimo okrog in se dodatno utrujamo. Kajti resnica je drugačna: ničesar ne opuščamo od odvečnega, kar nas utruja, opuščamo pa, kar nas oživlja.

Za vse najlepše v življenju je bilo vedno potrebno kaj narediti, premakniti telo in celo svoje bitje, ne le nevrone v glavi. Lepota srečanj med ljudmi še vedno obstaja, čeprav je bilo zdaj dve leti sporočilo glavno v tem, da smo si nevarni, da si bodimo daleč in da je najbolje za svet, da čepimo doma.

Res je potrebno, da se vsi vrnemo v SKUPNI mir, v modrost svobodne presoje in v zavest, da pride občutek življenjske varnosti samo iz globoke povezanosti, ki jo lahko gradimo le v živo.

Vrnimo se v skupno življenje, le tam smo res živi.


Oznake: osebna rast osamljenost

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...