Pojdi na glavno vsebino

Nagon po sramotenju sebe

Nagon po sramotenju samega sebe deluje v ljudeh, ki so se jim kot otrokom posmehovali. Odrasli to počnejo še zlasti, če so bili sami tako vzgojeni: posmehovanje, poniževalno nasmihanje, smešenje, zaničljive pripombe so v nekaterih družinah na dnevnem redu. Pekoč občutek sramu je težko prenesti. S posmehljivim roganjem za vse, kar otroku kdaj spodleti, lahko hitro dosežemo njegovo vdajo. Zato se zdi metoda učinkovita. Toda odrasli jo uporabljamo samo zato, ker se spominjamo več ...

Osramočenost je neznosna Osramočenost dviga mučne, neznosne občutke. Kdor se počuti osramočenega, bi se najraje vdrl v tla, izginil ... ti izrazi v slovenskem jeziku zelo nazorno prikažejo, za kaj gre. Za otroka je izkušnja posebno huda, ker doživlja zanikanje svojega porajajočega dostojanstva ... še preden je rojeno zavedanje lastne vrednosti in smisla življenja. Pekoča osramočenost ga žene, da bi se izničil, ker so občutki prehudi. Postati želimo sebi in drugemu nevidni, zato se v vsakega ponižanega otroka naseli nagon, da bi se pokončal, izbrisal in s tem rešil. Otrok tega ne more storiti, lahko pa zaživi samouničevalno in se celo življenje ne iztrga tej (običajno neozaveščeni) gnanosti in se nenehno vrača v objem osramočenosti. Objem osramočenosti Če smo bili kot otroci ljubljeni na ta način (kajti za otroka je vsako početje staršev ljubezen), je njihov glas postal naš lastni glas, nenaklonjeni spremljevalec našega prizadevanja za čast in uveljavitev. Pristajanje na osramočenost nam je nekoč dajalo varnost in dom, v ponižanosti smo se naselili. Upreti se sramotenju bi bilo pomenilo odkloniti starše oziroma to, kar so oni imenovali ljubezen. Kateri majhen otrok lahko to stori? Poskusi, da bi se iz tega glasu izselili, so zato povezani z veliko tesnobo zapuščenosti, zavrženosti in obupa. Ponižujoč dom je kljub vsemu dom. Ostati ponižani nekaterim odraslim še vedno pomeni jamstvo, da ne bodo zapuščeni. Še vedno objemajo tistega, ki jih tepe. Najbolje je, da ne čutim Posmeha se ne moremo rešiti, če ga ne prepoznamo, če ne začutimo, kaj je v nas povzročal, če se ne usmilimo otroka, ki se mu je najljubše bitje rogalo in ga zavrglo ... kajti ljubljena oseba, ki se ti posmehuje, te je zapustila. Ali niso starši tisti, ki naj bi nas naučili dostojanstva, obrambe lastne časti, ponosa, nas branili pred uničujočimi občutki osramočenosti? Braniti dostojanstvo pomeni braniti psihično preživetje. O uničevalnosti posmehovanja se malo govori, saj v naši kulturi dostojanstvo otroka ni v ospredju. Do neke mere začenjamo biti občutljivi za otrokovo bolečino, veliko manj pa za njegovo dostojanstvo. Tudi nesposobnost odraslih, da bi podoživljali tragedijo spolne zlorabe otrok, izvira iz njihovega odpora, da bi sočustvovali z najhujšo, nemočno osramočenostjo. Počutiti se umazani, zaničevanja vredni, vklenjeni v ponižano telo ... je verjetno najhujši občutek, ki ga človek lahko doživlja, zato tega raje ne podoživljamo. Morda bi se lahko česa spomnili ... Zaklad dostojanstva Občutenje dostojanstva prihaja iz naše globine. Če smo ga pridobili kot otroci, je prav, da ga varujemo z največjo skrbjo, saj gre za nenadomestljivo dobrino, dragocen notranji zaklad, ki nas bo varoval vse življenje in omogočal častno držo, toplino samozaupanja, sposobnost samoobrambe pred vsemi, ki bi nas poskušali ponižati in spraviti v podrejanje, strah, odvisnost. Če ga nimamo, potem je nujno, da ozavestimo stopnjo svoje poškodovanosti in jo zdravimo. Ni je namreč bolj uničujoče sile v nas, kot je samoposmehovanje. Ničesar ni, kar bi nam lahko bolj zagrenilo življenje in nas globlje ločilo od blagodejnih ljudi in srečnih možnosti. Podoba koga, ki se na glas krohota ob naši zmoti, ranljivosti, bolečini ... je od nekdaj podoba sadizma in Zla in po pravici vzbuja grozo uničenja. Kdor čuti, da ga pogosto sram lastnih dejanj, telesa, značaja, česarkoli ... da se nase obrača z obsojajočim notranjim glasom, z zaničljivim tonom, s sramotilnimi vzdevki, z nestrpno sovražnostjo ... je otrok posmeha. Glas, ki nas preganja, je treba najprej prepoznati kot absolutno zlo. Šele potem pa se mu lahko upremo in ga utišamo z novim, svežim glasom, ki prihaja iz naše želje po življenju in prerojenju. Samoposmehovanje namreč ni le žalitev. Častno občutenje sebe brani naše psihično preživetje: pobijati dostojanstvo pomeni pobijati voljo do življenja. Rešiti sebe, rešiti drugega Ne preganjajmo strahu pred osramotitvijo s tem, da skušamo biti okolju po volji in da se izogibamo napakam in porazom. Zunanji uspehi nimajo nobene moči nad glasom, ki se nam roga, nas ponižuje in pobija vsak vzgib vere vase. Prežene ga samo ljubezen, ki jo izkopljemo v sebi, vsak dan malo, dokler ne privre kot čist izvir ... in lahko se rodi naše neoskrunjeno dostojanstvo. Svet brez nasilja se bo rodil samo iz ljudi, ki niso bili osramočeni. Ko vrnemo sebi izgubljeno čast, rešimo tudi vse, ki ne bodo deležni našega posmeha.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...