Pojdi na glavno vsebino

Na živo

Ena najtežjih spretnosti v osebnem razvoju je znati živeti občuteno.

Postati občutljivi ni lahko, ker pomeni, da otopelost popušča ... na njenem mestu pa vstaja resnica. Meglica se razblinja in pred nami se odpira naša notranja pokrajina. Puščave, brezna, vulkani, ledene plošče ... a tudi trate, čarobni gozdovi, nasadi vsega hranljivega ... Otopelost nas varuje in dela življenje topo, utrujajoče in razbolelo, a nas ne nadleguje z resnico. Nič nas ne pretresa do dna, vse se preriva nekje na površju. Tam ždimo, se jezimo, trpimo ... a ni nam treba v jamo, kjer počivajo veliki strahovi, najhujše zamere in najbolj obupane bolečine .... ter skriti zakladi naše moči. Zato zaradi otopelosti nismo nikoli resnično radostni, ne smejemo se iz srca, ne znamo uživati v majhnih stvareh, nikoli ni ničesar dovolj za sproščeno zadoščenje, srčno ljubiti pa tudi ne moremo, ker nam je pretežko in je svet preveč krivičen. Osebnostna rast nas, če je pristna, pelje ven iz tega približnega življenja v srce stvari. Tu se je treba naučiti trpeti intenzivno, potem pa pogledati drugam in ugotoviti, da smo še živi, da je svet še tam in da še lahko doživljamo svoje trenutke sreče. Stari (nekoristni) način trpljenja je, da se zakopljemo, povijemo v svojo bedo in iz nje komaj kaj vidimo s težkimi vekami in v pogreznjenosti v svoj mučeniški položaj. Novi način trpljenja je, da se svoje bolečine sočutno dotaknemo, jo iskreno izrazimo, prisluhnemo svoji resnici velikodušno, jo potolažimo, nato pa pustimo za seboj. Žalosti ne držimo za roko, da bi nam bila izgovor za vse, česar se ne moremo veseliti tu in zdaj. Vemo, da sodi nekam drugam in da so v nas različne pokrajine. Če naj bo življenje potovanje, na katerem najdemo vedno novo lepoto in topla srečanja, potem se moramo premakniti iz svojega nesrečnega brloga, pa naj je bil še tako dolgo naš edini dom. Če potujemo z zastrtim obrazom, bomo vedno videli samo svoj pajčolan in vse pokrajine na našem potovanju bodo enake. Živo in odrešeno bomo trpeli šele tedaj, ko bomo enako živo šli tudi v doživljanje sreče, užitka in sprejemanja vsakega najmanjšega daru. V tem ravnovesju, v tem nihanju med vsem, kar je lastno vsakemu človeku, tudi najdemo bližnjega, ker znamo biti celostni, resnični ljudje. Zdravijo nas ne samo branje, terapija, delavnice in osebno poglabljanje, zdravi nas tudi vstopanje v življenje skozi vsa vrata, ki se vsak dan odpirajo. Zdravi nas naša pripravljenost, da odgovorimo na vse, kar se nam zgodi, z občutkom. Z odkrivanjem resnice, ki nam jo podarja vsakdanjost, in z vero v odrešilno moč te resnice nam bosta brez strahu domači tako živa bolečina kot živa sreča. Obe sta v službi istega cilja: občutenja naše veličine.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...