Pojdi na glavno vsebino

Na živo in vse

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Na živo in vse

Ena najzahtevnejših spretnosti v osebnem razvoju je znati živeti občuteno vse, kar se dogaja.

Postati občutljivi ni lahko, ker pomeni, da otopelost popušča ... na njenem mestu pa vstaja resnica. Meglica se razblinja in pred nami se odpira naša notranja pokrajina. Puščave, brezna, vulkani, ledene plošče ... a tudi trate, čarobni gozdovi, nasadi vsega hranljivega ...

Otopelost nas varuje in dela življenje topo, utrujajoče in razbolelo, a nas ne nadleguje z resnico. Nič nas ne pretresa do dna, vse se preriva nekje na površju. Tam ždimo, se jezimo, trpimo ... a ni nam treba v jamo, kjer počivajo veliki strahovi, najhujše zamere in najbolj obupane bolečine .... ter skriti zakladi naše moči.

Zato zaradi otopelosti nismo nikoli resnično radostni, ne smejemo se iz srca, ne znamo uživati v majhnih stvareh, nikoli ni ničesar dovolj za sproščeno zadoščenje. Osebnostna rast nas, če je pristna, pelje ven iz tega približnega življenja v srce stvari.

Tu se je mogoče naučiti trpeti zares in za prave razloge, potem pa pogledati drugam in ugotoviti, da smo še živi, da je svet še tam in da še lahko doživljamo svoje trenutke sreče. Stari (nekoristni) način trpljenja je, da se zakopljemo, povijemo v svojo bedo in iz nje komaj kaj vidimo s težkimi vekami in v pogreznjenosti v svoj mučeniški položaj.

Novi način trpljenja je, da se svoje bolečine sočutno dotaknemo, jo iskreno izrazimo, prevzamemo svojo odgovornost, prisluhnemo svojim potrebam in se jim posvetimo dovolj srčno, da trpljenje postane le spomin.

Bolečine ne držimo za roko, da bi nam bila izgovor za vse, česar se ne moremo veseliti tu in zdaj. Vemo, da sodi nekam drugam in da so v nas različne pokrajine. Če naj bo življenje potovanje, na katerem najdemo vedno novo lepoto in topla srečanja, potem se je potrebno premakniti iz svojega nesrečnega brloga, pa naj je bil še tako dolgo naš edini dom. Če potujemo z zastrtim obrazom, bomo vedno videli samo svoj pajčolan in vse pokrajine na našem potovanju bodo enake.

Živo in odrešeno bomo trpeli šele tedaj, ko bomo enako živo šli tudi v doživljanje sreče, užitka in sprejemanja vsakega najmanjšega daru. V tem ravnovesju, v tem nihanju med vsem, kar je lastno vsakemu človeku, tudi najdemo bližnjega, ker znamo biti celostni, resnični ljudje.

Krepijo nas ne samo branje, terapija, delavnice in osebno poglabljanje, ampak tudi vstopanje v življenje skozi vsa vrata, ki se vsak dan odpirajo.

Pripravljenost, da odgovorimo na vse, kar se nam zgodi, z občutkom, je čudovita. Iz nas naredi svetlobna bitja.


Oznake: osebni razvoj občutljivost


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...