Pojdi na glavno vsebino

Moški in ženske na skupni poti

Posredujem vam članek, ki je bil osnova za dogodek v Krškem 21. aprila 2017.

Moški in ženske: iskanje dialoga, ki bi uresničil potrebe obeh (v moji izkušnji z ženskami ) ... ali splošno o stvareh, ki jih verjetno moški težko dojamejo glede žensk.

Razlike v doživljanju telesa: nekaj vprašanj o tem, koliko se poznamo

Za uvod bi lahko začela pri vprašanju telesa. Ali ženske lahko vemo, kaj pomeni živeti v telesu, ki je veliko bolj mišičasto in močno kot naše in veliko bolj varno na svetu? Kaj nam pomeni fizična premoč, ki jo (večinoma) ima moški?

In ali moški lahko razume, kaj pomeni živeti v ženskem telesu, s tanjšo kožo, imeti kar naprej opraviti s svojo fiziologijo in hormoni, biti skrajno občutljiva na svoj videz in nenehno izpostavljena pripombam in ocenjevanju (ocenjujejo pa te tako moški kot ženske!). Večinoma ni znano, da je eden od virov nezadovoljstva in nelagodja v ženski prav nelagodje v lastnem telesu. Tega se ga praviloma niti ne zaveda, saj je to je del ponotranjene kulturne zgodovine. Ta ujetost je umeščena v naše nezavedno, od koder nas vznemirja kot nikoli odpravljena izpostavljenost in šibkost pred svetom.

Ljubeči moški pogosto doživljajo, da jim ženska ne zaupa, da je nenehno nezadovoljna, da nikoli ni dovolj, kar ji dajo. Ob tem ne pomislijo, da so razlogi za nemir globoki, stari in da so utelešeni v ženski, v njenem telesu, v organizmu, ki ne najde svoje ovrednotenosti in prostora za svoje potrebe. V ženskah, kot jih poznam, je veliko tihe ali glasne grenkobe in očitkov do moških in njihov partner ne more biti izvzet. Zakaj?

Vsaka ženska je še danes izpostavljen nasilju ter ima za seboj zgodovino podrejenosti, delno osebno in delo rodovno. V vsaki skupini 10 žensk jih je polovica doživela spolni napad in ima v družini ali bližnjem sorodstvu vsaj enega alkoholika ali/in nasilneža in po en samomor. Pogosto je to moški član rodbine.

Temeljni splošni izkušnji odraščanja sta (bili) torej nasilje ali zapustitev oziroma umik (nezanesljivega) moškega (deda, očeta, sorodnika, brata…), ki omaga v stiski ter obupa in zbeži v alkohol ali smrt. Mnoge to doživijo tudi ob partnerju.

Na neosebni ravni poteka poniževanje ženske v medijih: naravnanost večine tiska je polna predsodkov, oglaševanje, industrija zabave in film vsak dan pohodijo žensko dostojanstvo in zaupanje vase na sto načinov. Moški težko dojamejo izpostavljenost svoje ženske nasilju in nenehnemu razvrednotenju v družbi. Ni jim jasno, kako globoko se v ženske to zaje že od otroštva naprej, kako to prevzemajo do drugih žensk svojega rodu in kako izpodjeda zaupanje v življenje in v moškega kot izvajalca nasilja. Tudi odsotnost moškega, nezanesljivega obupanca, ki zapusti prizorišče, ko bi bil najbolj potreben, je velika rana. Obenem pa je moški nosilec družbene moči, tisti, ki ima veliko večjo moč vplivanja in odločanja o materialnih pogojih življenja žensk in otrok.

»Moški svet« ima v ženskih očeh moje generacije zato kar nekaj značilnosti, od katerih nobena ne vzbuja občutenja povezanosti, varnosti in zavetja. Zato ženska običajno rabi kar nekaj časa in samozavedanja ter ukvarjanja z lastno močjo, da lahko dojema moškega kot enakovrednega sebi in se ga neha bati, mu prikrivati svoje potrebe in občutke.

Tudi ti si moški!

Moški-partner lahko ve, da sam ni nasilen ali nezanesljiv, toda njegovi ženski to ni dovolj, da bi nezaupanje, grenkobo in strah v kosteh kar skopneli samo zato, ker je zdaj ljubljena in varna ob njem. Ženska osebna izkušnja v družini ter družbena ogroženost, jasno razvidna iz črne kronike in statistik, vplivta na zatekanje v manipulacijo, skrivanje, strah, sram. Dekleta na večernem avtobusu ali temni ulici takoj, ko spolno dozorijo, doživljajo, kaj (tudi) pomeni biti dekle in ne fant. Vsak dan berem (to se dogaja v Italiji) o nasilju nad žensko, o posilstvih in umorih (vsak tretji dan partner ubije žensko) in to gotovo drugače doživljam kot moški. Za mojo kožo gre, za moje telo, in v tem ni enakopravnosti. Mislim, da ni prav, da zadevo opredeljujemo kot problem ženske.

Moški naj bi začeli deliti z nami, kar smo doživele, in bili pripravljeni podpirati pot iz strahu in razvrednotenja. V kulturnih projektih za drugačne odnose sta enako pomembna oba, čeprav ženske potrebujemo predvsem povezanost z drugimi ženskami.

Obenem pa naj bi bil moški kos uničevalnosti, ki se naseli v žensko zaradi opisanega stanja, razočaranja in bolečine, jeze in maščevalnosti. Neposredno ali posredno travmatiziranih žensk je žal večina, zato se ta tema dotika vsakega sodobnega moškega.

Teža izkušnje in potreba po žalovanju

Moški ima seveda sam težave s svojo zgodbo, saj je tudi sam doživel veliko nasilja in zanikanja svoje narave. Ker je to na svoj način premagal, navadno z veliko volje, stiskanja zob in zadrževanja čustev, težko sprejema žensko potrebo, da o tem govori na dolgo in široko. Ženska zlepa ne pozabi, pričakuje sočutje, joka in žaluje, odpira stare rane in ga (kot on vidi) s tem muči in zapravlja možnost obeh za lepo skupno življenje. Kaj naj stori, saj ni nič kriv in življenje je lepo in ona bi ga lahko uživala. Zakaj dela težave??!!

Najtežje pa morda moški dojame, da je ženska v izkušnjah, s katerimi on nima nič, izgubila svoje dekliške sanje o ljubezni in nedolžno zaupanje v lepoto svoje ženstvenosti, telesa in spolne narave. Tega ni mogoče izbrisati in pozabiti. Pravico ima, da žaluje dolgo in globoko, pa čeprav je ljubljena. Dekliška svežina srca ji ne more biti vrnjena, lahko je (pod določenimi pogoji) le prerojeno. Vsaj enkrat naj bi doživela, da moški posluša in občuti, dojame, kaj je doživela, in da je sposoben to prenesti in jo pospremiti v drugačno izkušnjo telesne bližine. Ta pot je praviloma kar dolgotrajna.

Kolikor slišim ženske, moški pogosto nima potrpljenja, da bi spremljal ta proces. V njenem umikanju vidi samopomilovanje in krivičnost. Ali je nima rad? On želi ustvarjati, delati, graditi, živeti, uživati, ne pa spremljati potrte ženske, ki se ne more in ne more ločiti od svoje žalosti. Ona pa ne doživi pravega sočutja in podpore, ki bi ji omogočala uživati življenje. Zateče se v delo, v pridnost, skrb za dom in otroke, a navznoter vene in tone v grenkobo in moškega zavrača. Občasni izbruhi nad njim ji tudi ne pomagajo do upoštevanosti.Tudi v primeru nesreče v družini (na primer huda bolezen ali smrt otroka) opažam, da hoče moški čim prej ven iz bolečine, ženska pa ne kaže, da bi se ji mudilo. Kot da ženskam sreča in uživanje življenja in tega, kar je možno, ni tako naravna in privlačna? Mislim, da vsak človek rabi čas in razumevanje, da lahko pusti za seboj bolečino, tako moški kot ženska, in da vsak morda išče drugačno pot. Skratka, bilo bi vredno razmišljati tudi o teh razlikah.

Domišljija

Razliko vidim tudi v tem, kaj si vsak do dveh želi za vsakdanje življenje. Ženske rade sanjajo o vedno novih občutkih, o pravljici v dvoje, o presenečenjih in romantiki, o spremembah v odnosu, ki bi prinesle še kaj lepega. Težnja, spreminjati domače okolje, oblačila in videz (kadar ne gre za nevrozo) tudi sodi na to področje: njena potreba ustvarjati vedno kaj drugačnega, živega in pisanega v čustvovanju in osebnem svetu kaže na vitalnost ženstvenosti in je moški ne dojema vedno kot utemeljeno, vitalno potrebo svoje ženske.

Mnogi tradicionalni moški, kot slišim, to razumejo kot nepotrebno sitnost. Pri njih je v ospredju korist in praktičnost, čeprav so jim občasno presenečenje, lep dom in negovana ženska navadno všeč. A težko razumejo njeno nenehno težnjo po »drugače in več« v osebnem življenju in včasih to dojemajo kot kritiko: če bi ona videla, kako se on trudi, bi to cenila in bila zadovoljna s tem, kar je!

V resnici pa gre pogosto za žensko potreba po fantaziji v vsakdanjosti. Zato navadno ženskam manjka tisto, kar jih je osrečevalo, ko jim je moški še dvoril. Pričakujejo si občutkov, ki so spremljali zaljubljenost, in to zelo vpliva na njihovo željo po spolnosti.

Spolnost na dveh bregovih

Po tem, kar slišim, moški v spolnosti zelo verjetno podcenjuje žensko potrebo po varnosti. Zato težko prenaša njeno težnjo, da jemlje težave s seboj v posteljo, da tako rečem.

Znano je, da večina žensk pogreša več dotikov čez dan in nežnih besed, ki bi jo sprostile. On morda predpostavlja, da bi ji zaradi ljubezni do njega morala biti spolnost všeč vedno, takoj, tu in zdaj. Saj jo ima rad! Ženska, ki se ne počuti varna (a za to rabi tem več časa in potrditev, čim več nasilja ali žalosti je doživela in čim več naboja se ji je nabralo čez dan), pa se v telesni odnos lahko sproščeno spusti le, če doživlja, da bo na varnem in poslušana ves čas, ko se ta odvija. To pomeni, da bo on na vsakem koraku bližanja čutil njene občutke, se ustavil, ko bo rabila, počakal, prisluhnil. Toda tudi moški je lahko pod pritiskom na delu, bori se s težavami v okolju, morda z dolgovi, se boji neuspeha … zato bo težko potem v postelji drugačen: miren, vitalen, srečen, razumevajoč, nežen. Ženski se verjetno približa še poln napetosti in stiske . Želja po potešenosti ga zlahka zanese in pri tem pozabi na žensko. V vrtincu svoje telesne moči in potreb pozabi nanjo, ki je ostala nekje drugje v svoji zgodbi in se po poti izgubila. Njemu ostane njeno telo, a srce je zbežalo. Pogosto vidim, kako moški žensko »napada« s svojim hrepenenjem, z obupano ljubeznijo, ona pa ostaja hladna in ga zavrača.

Žalosten epilog?

V ženskah, kot jih poznam, je ogromno žalosti in zamere za izgubljenimi dekliškimi sanjami te vrste še na stara leta. Nekatere preživijo tako celo zakonsko življenje. A proti 60. letu se lahko zgodi, da moški osebnostno ošibi, izgubi svojo moško moč in fizični občutek varnosti. Ranljiv, čustveno razmajan in potreben varnosti, upoštevanja in bližine, podpore in potrpežljivosti, je zdaj veliko bolj podoben njej, kot je bila ranljiva pred desetletji, a obenem je ona v tem času čustveno odšla daleč od njega in se morda celo okrepila in naučila skrbeti zase. Takrat ženska lahko ugotovi, da v njej ni več topline in želje po dajanju in začne vračati prestano razočaranje in odsotnost. Skrbela bo zanj, a brez srca, in morda se bosta gnjavila do konca.

Morda pa ga bo tudi zapustila, kar se tudi pogosto zgodi. Odvetnice so mi govorile o tem in sama poznam več primerov.

Drugačen scenarij je mogoč

Ta težki scenarij je možno spremeniti, če že tu in zdaj začnemo drugače … z majhnimi koraki samozavedanja in resnične želje po preobrazbi odnosa. Vredno je, ker so v igri najpomembnejši viri izpolnjenega življenja.

Možno je drugače …

… če on dojame, da je v njej veliko neizrečenega, si prizna, da se tega boji in ne zbeži, temveč vzdrži soočenje s svetom, ki mu je tuj in v katerem mu je težko …

… če ona dojame, da je tudi on potreben posluha in da drugače čuti, kot sama misli, in se odpre odkrivanju neznanega sveta njegove drugačnosti …

…če jima uspe postopoma prestopiti skupaj v novo zgodbo, podobno ranljiva, podobno močna, poštena in odkrita …

…če jima uspe ujeti sanje o ljubezni, ki so ostale nekje daleč, in jih sprejeti v svoje življenje na okrevanje, je zadnji del skupne poti lahko celo najlepši za oba in so lahko potrebe obeh uslišane kot še nikoli.

Tudi moški namreč sanja o ljubezni, o ženski, ki bo predana, zvesta, ki bo ljubila tudi njegovo telo v mladosti in starosti in za katero bo vedno prvi.

Prihajamo iz rodovnih in družinskih zgodb, ki so polne nasilja in nesreče, in v katerih je umrlo ogromno sanj, zaupanja in veselja do življenja. Ko rešujemo svoje partnerstvo, spreminjamo rodovno dediščino, s tem pa kulturo naroda in družbe. Ni drugih poti kot zveza med moškim in žensko, ki bosta kos novim potem, skupaj in vsak na svoj način.

Kako se pogovarjati? Kdo je odgovoren za pobudo?

In še nekaj konkretnega o pogovoru in o tem, da ženske govorijo po ovinkih. Seveda je res, ženska preizkuša, ali je drugi pripravljen poslušati, ali je ozračje toplo in varno. A to dela nerodno, običajno izzove alarmno stanje: »Le kaj ima ona zdaj za bregom?? Spet je nekaj narobe in spet bo naredila dramo …«. Po taki pripravi pripravljenost moškega strmo pada in običajno sledi zelo slaba komunikacija - napad ali umik.

Mnoge ženske si želijo, da bi jih moški POVABIL v pogovor, se odprl, izrazil potrebo po izmenjavi, začel in s tem jasno pokazal, da je varno in da je pripravljen poslušati s srcem.

Želijo si, da ne bi milostno ustregel (No, pa povej, če res rabiš …), temveč da bi tudi on dal pobudo, si vzel čas in si prevzel odgovornost. Mnogi moški najraje molčijo in upajo, da bo minilo (kot slabo vreme …) ali da bosta rešila vsak zase, kar ju teži. Če ona ne zna začeti in mora obenem vedno začeti sama, če hoče pogovor, je jasno, da ji je vedno tesno in da skuša obiti stisko, ob tem pa ustvarja napetost. …tako kot se mi tesnobno pripravljamo na sestanek z nepotrpežljivim zobozdravnikom. Zdi se mi normalno in človeško. Zato sledi nekaj misli glede tega, da lahko tudi moški kdaj prevzame pobudo in si prevzame odgovornost za pogovor, ki ustvarja globljo bližino in ponuja prostor za vse, kar si želita oba povedati.

Tudi ženska se ne zna pogovarjati

Ženske iz mojega kroga rabijo precej časa, da se naučijo biti iskrene in jasne. Ob tem je namreč potrebno razviti precejšnjo samostojnost, strah pred zavrnitvijo in jasnost o lastnih željah. V strahu, nejasnosti in odvisnosti je težko zares prisluhniti drugemu. Ženske zato žal praviloma ne znajo poslušati. Mnoge pričakujejo preveč, moškega silijo, naj bo drugačen, kritizirajo in ga v pogovorih s prijateljicami nemalokrat ponižujejo. Rade ga popravljajo in so prepričane, da je on kriv, če so nezadovoljne. Poslušati ne znajo, ker niso bile poslušane. Zato še zdaleč ni res, da zmore vsaka ženska biti sočutna in ljubeča do moškega, da ga zna podpirati in občutiti. Praviloma sta oba soodgovorna in oba prispevata k razhajanju in hiranju skupne sanje, če je ta obstajala. Samo skupaj jo lahko obudita.

Vabilo moškemu

Oba kot otroka in mladostnika praviloma nista bila slišana, zato oba še vedno hrepenita, da bi bila res spoštovana in občutena v svojih pristnih željah in v pravici do drugačnosti. Ker bolje poznam ženske kot moške, bom nekaj povedala o ženskih željah glede pogovora. Spodaj je samo namig, da si moški lažje predstavlja, kaj si mnoge ženske želijo v dialogu.

Ženske si pogosto želijo, da bi moškemu ne bilo važno le uresničevanje v delu in konkretna dejanja skrbi za družino, ampak tudi spoznavanje žene in njenih občutkov ter nega odnosa. Da bi vedel, da je za njeno srečo to bistveno. Lahko rečem tako: »Želim si, da bi me spoznal, kot me še ne poznaš, in da bi te to zelo zanimalo.«

Želijo si, da bi mu važno razmišljati, kako se lahko imata še lepše, in da se ne bi kar zadovoljil in govoril, da je itak vse v redu, če ni hudih težav. Da ne bi bil najbolj srečen, kadar ni treba govoriti o odnosu.

Želijo si, da bi jim pomagal, da ga spoznajo. Da bi čutil, da ga ženska lahko podpira in jo naučil, kako želi biti občuten in ljubljen, kaj mu je bistveno. In da bi si upal biti včasih ranljiv in nemočen brez sramu, ker je samo človek, in da bi dovolil, da ona vidi tudi to. Seveda pa je vprašanje, koliko žensk zna biti ob moškem, ko je ta trenutno nebogljen, ne da bi mu očitale, da ni pravi moški. Skratka, tudi moški nima veliko dobrih izkušenj z ženskami, ki znajo sprejeti njegovo plahost, ranljivost ali zadrego.

Vprašanja, ki si jih marsikatera ženska želi slišati …

… in doživeti, da on posluša z vsem srcem, kaj bo odgovorila. Lepo bi bilo, da bi jo on to spraševal po malem, v miru, ljubeče, eno ali dve vprašanji na dan … počasi, zbrano in spoštljivo … in poslušal odgovore s srcem.

  • Kaj lahko naredim, da se boš počutila bolj ljubljeno?
  • Kaj te najbolj osreči, če naredim zate? Kaj ti to pomeni?
  • Sem v zadnjem času naredil kaj, kar te je prizadelo, pa se nisem zavedal?
  • Se bojiš česa na meni, kakšnih mojih reakcij? S čim sem te kdaj prestrašil?
  • Kako ti je najlepše, da se ti približam, ko si želim spolnosti s tabo? Kaj deluje nate tako, da si tudi ti zaželiš istega? Kdaj je bilo tako?
  • Kaj si želiš še drugačnega v najini spolnosti? Kaj bi rada doživela, kar še nisi?
  • Kdaj ti je v najini vsakdanjosti posebno lepo, ko kaj naredim zate? Na primer zadnje čase.
  • Vidiš v meni kakšne spremembe v zadnjem času? Se tega bojiš?
  • Kaj v zadnjem času te je razveselilo, če si opazila, da delam malo drugače?
  • Kako ti je, kadar se zaprem, hočem rešiti stvari sam in ne povem, kaj mi je?
  • Kaj si imela na meni najrajši, ko si se zaljubila vame?
  • Kaj želiš, da ti povem o sebi, da se boš počutila, da ti zaupam?
  • Kakšen se ti zdim kot oče? Vesel bi bil tvojega opažanja, ker vem, da sebe težko opazujem in si želim biti še bližje otrokom.
  • Kakšen se ti zdim v odnosu do staršev? Ali čutiš, da si zame prva?

Za zaključek: ženske naj bi si priznale svojo grenkobo in očitajočo držo, kritičnost in pričakovanja in sprejele proces, v katerem si vrnejo sanje in nežnost, pa tudi moč za samostojnost in svobodo. Za svoje potrebe naj se potrudijo predvsem same. Za moški svet naj bi se iskreno zanimale brez težnje, da ga popravljajo in delajo sebi podobnega.

Moški pa naj bi prevzeli nase svoj del odgovornosti za nego odnosa, se vživljali v žensko drugačnost in prepoznali, kaj jim lahko nudi. Odložili naj bi nekaj ponosa in postali skromnejši ter dajali ženski, kar jo res osreči, ne kar sami menijo, da bi jo moralo osrečiti. Lahko bi dojeli, da o ženski vedo veliko manj, kot so prepričani, da vedo.

Povezanost nam ni podarjena. Dosegljiva je, če vsak od nas stopi iz svojega zaklonišča, odloži prepričanja, gotovosti, zahteve.

Šele ko oba začneta vsak s svojimi sposobnostmi obdelovati skupno zemljo, ta rodi sadove, ljubezen in mir, skratka –Življenje in darove za oba.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...