Pojdi na glavno vsebino

Moj otrok me spravlja ob živce

Mlada mama mi je dovolila, da objavim njena opažanja lastnih čustev ob hčerki. Prebrala je članek Stik z otrokom (spodaj sta navedena odlomka, ki ju je uporabila), opazovala svoje občutke in jih poskusila povezati s spomini na starše nekoč in danes.

ODLOMEK \"Kdaj se najpogosteje odzovemo posebno prizadeto ali zmedeno? To je važno vedeti. Spomnimo se dogodka, ki nas je nazadnje spravil ob živce. Ne silimo se v spremembe, samo opazujmo. Potem se vprašajmo, zakaj smo takrat mislili, da je nujno reagirati? Kaj čutimo, da se bo zgodilo, če tega ne storimo? Katero od teh (otrokovih) čustev se nam zdi posebno nesprejemljivo ali mučno? Tako mučno, da ga moramo prekiniti ter za vsako ceno doseči, da otrok odneha? ~ strah ~ bolečina ~ žalost ~ sram, zadrega ~ pretirano navdušenje, nezadržno veselje ~ gnus, odpor ~ neodločnost ~ drugo ... Ali se bomo takoj spomnili lastnih izkušenj, ki so povezane s temi dogodki? Običajno ne. Potrebna je velika vztrajnost. Spomini se ne pojavijo takoj, na ukaz. Predramijo se, če smo res pripravljeni sprejeti čustva, ki jih nosijo s seboj. Če sodelujemo, se začnejo počasi prebujati, iz tedna v teden, iz meseca v mesec. Poleg tega se moramo naučiti razlikovati med zelo različnimi situacijami. Lahko si pomagamo tudi tako, da se vprašamo, kaj nas najbolj moti ali vznemirja ko opazujemo druge otroke (ne lastne): ~ cmerav in razvajen otrok ~ objesten otrok ~ zafrkljiv, odbijajoč, izzivalen otrok ~ otrok, ki se obeša in išče zaslombo ~ zelo bister in domišljav otrok ~ osamljen otrok, ki si ne zna pridobiti prijateljev ~ kritičen, mrk in zahteven otrok, ki ga ni mogoče razveseliti ~ otrok, ki se z vsem strinja in ne zna nikoli izraziti svojih želja ~ neroden, neuspešen, počasen otrok ~ plašen, sramežljiv, otrok, ki se ne zna braniti in uveljaviti ~ drugo ...\" PRIČEVANJE Ker sem imela kar pozno otroke, ko sem že kar (se mi je zdelo) predelala svoj odnos s starši, sem bila osupla, kako me je pretresel in pretresal odnos s hčerko, ki je bila zelo zaželen in pričakovan otrok. Kot bi se mi znova odprle vse rane in bi nanje nasula še malo soli, po drugi strani pa rane tudi celi, kakor kdaj. O tem sem v zadnjem času večkrat razmišljala, namreč, katere situacije me spravijo iz tira. Ko je bila hči če manjša, me je v stisko včasih spravila njena neskončna želja po meni, čeprav sem bila skoraj ves čas z njo - npr. ko sem želela malo pospraviti, je hotela k meni v naročje, puzala za mano in me vseskozi rotila, zahtevala: mami, mami ... ko ji nisem ugodila, se je začela obešati po meni itd. Enkrat sem ji rekla, da naj zgine, ker se mi je kar temnilo pred očmi, skoraj istočasno pa sem se že zgrozila kaj je prišlo iz mojih ust in jo hitela objemati. Zdelo se mi je, da me hoče kar pojesti in da nimam več ničesar kar bi ji lahko dala, ker sem ji dala že vse. Zelo me je prizadelo, kadar me je po nesreči nepričakovano brcnila (npr. pri previjanju) ali udarila . Tu sem mi zdi, da je to posledica tega, da me je oče dostikrat popolnoma nepričakovano nadrl, udaril, tako da mi sploh ni bilo jasno, kaj je narobe ali kaj naj bi jaz naredila narobe, tako da me to spravljalo v obup, saj sem imela občutek na to ali jih bom dobila ali ne, nimam prav nobenega vpliva. Zanimivo je, da sem zdaj pri drugi hčeri na vse te „udarce“ že pripravljena in me prizadenejo več na tak način. Morala sem se prav spraviti k sebi, da sem lahko dojela, da je hči dojenček in da tega ni naredila nalašč in da sem tu jaz odrasla oseba in ne tista majhna, nemočna. Kljub temu, da to vem, me včasih ob takem dogodku še vseeno stisne. Zdaj, ko je prva hči večja, me s tira spravi kar več njenih vedenj, čustvenih stanj:  kadar pojokava ali se dere pa ne vidim nobenega razloga za to, se mi zdi kar malo iz dolgčasa, iskanja pozornosti  kadar se smeji brez prestanka, že kar histerično in se ne more nehat in je pretirano vzhičena  kadar kljub večkratnim prošnjam ne uboga, se upira na vse pretege (npr. umivanje zob);  ko se mi zdi, da mi kljubuje, če se mi zdi, da se „obira“ - je počasna in premalo samostojna. Ne morem verjeti, da se ob teh situacijah včasih počutim, kot da bom počila oz. kot ste zapisali se počutim „tako mučno, da ga moram prekiniti ter za vsako ceno doseči, da otrok odneha“. Kar nekaj časa sem rabila, da sem dojela, kaj se pravzaprav dogaja z mano. Tako močnih čustev jeze nisem čutila že od majhnega oz. od pubertete - pa še takrat se jih ne spominjam ali pa le nekaj. V situacijah izven družine sem zelo „mirna“ (že kot to zapišem, se mi zdi čudno) oseba, čeprav me stvari spravijo s tira, zlepa ne reagiram burno. Zelo me je strah izražanja čustev žalosti, jeze v javnosti, zdi se mi, da si tega enostavno ne smem dopustiti, ker me bodo ljudje obsojali, zapustili. Če jo že kdaj izražam - jezo, jo s kritiziranjem ali sarkazmom, če bi jo izrazila naravnost bi me krivda razjedla in strah je prevelik. V razredu me le redko katera situacija zares spravi s tira in lahko večji del delujem s pozicije odraslega. Doma pa se ventili odprejo ... Kar me je čisto pretreslo, je led, ki ga čutim v sebi, ko sem v taki situaciji - pri svoji hčerki. Drugače se znam kar preveč dobro vživeti v čustva drugih, doma pa čutim, da bi se morala vživeti, v prsih pa začutim led, kot bi morala „zakleniti“ srce, ker ne smem čutiti. To v glavi vem, vem, da bi lahko naredila drugače ali pa da bi bilo dobro narediti drugače pa mi le redko uspe. To me dvojno boli. Zaradi hčere in ker si želim, da bi znala narediti bolje in biti boljša mati. Led čutim v telesu in čutim, ko ga ni. Ko sem brala poglavje o krivdi, sem se poskušala nehati obtoževati in zavračati, začutila sem upanje, in zanimivo, kako zdaj dobro čutim, kdaj se z „ledom v prsih“ name obrača moja mati. To razumem kot nekaj, kar se prenaša naprej. Naj povem, da je moja mati ena taka „mati Terezija“, ki naredi vse „kar je treba“ in še več za nas otroke in seveda to pričakuje tudi o nas, posebej še od mene, ki sem prva. Ne zmore pa me sprejeti in sem ji tuja kot „španska vas“. Ne zmore me poslušati, slišati ali podpreti, seveda pa naredi zame vse in še več. Najbolj jo vznemiri, če sem žalostna, bog ne daj depresivna ali če se jezno vedem, kaj zahtevam zase ali govorim kaj neprimernega (npr. o kakšni neprijetni stvari). Njena reakcija je, da se umakne in mi na ta način da vedeti, da sem zanjo nesprejemljiva oz. da me ne zmore prenašati. Pri tujih otrocih me moti, če se mi zdi, da so starši otrokom ne postavijo meje in jim pustijo, da delajo kar hočejo, četudi gre na škodo drugih. ---------------------------------------------- Hvala, draga A., morda se bo še kdo opogumil in poskusil. Na ta način pomagamo sebi in svojim otrokom.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: za starše


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...