Pojdi na glavno vsebino

Moj otrok je žalosten

Gledati svojega otroka, ki je žalosten, je ena najbolj napornih izkušenj za starše. Zato bi jo najraje odpravili čim prej.

Odzivamo se različno. Otroku dopovedujemo, da ni tako hudo. Ponujamo rešitve. Dokazujemo, da je drugim še huje. Prepričujemo jih, naj bodo pozitivni. V strahu, da ne bi bilo še huje, jih skušamo razveseliti, raztresti …

Bolje bi bilo, da bi se spomnili, kako nam je, ko smo sami žalostni, in kaj bi nam takrat pomagalo.

Navadno bi si želeli, da nam pustijo našo žalost. Da ne brskajo po njej. Da ne zahtevajo naših nasmehov. Da nas ne silijo postati čim prej veseli in videti stvari drugače. Da nas ne bi preganjali s svojim strahom in nemirom. Da ne bi mislili, da razumejoi in vedo vse. Da se ne bi bali naše žalosti, bolečine, življenjske stiske. Da bi čutili in molčali ob nas, pripravljeni poslušati, če nam bo do tega.

Naš otrok je lahko majhen ali odrasel, a njegova žalost bo za nas vedno obremenjujoča. To ne pomeni, da se moramo ukvarjati z njenim reševanjem. Naloga staršev je še najprej nega lastne moči in lastnih bolečin. Potem pa čutenje, posluh in podpora za drugega.

Starši znajo in zmorejo marsikaj, a pogosto ne znajo nekaterih preprostih in za otroka bistvenih stvari, kot je na primer spremljanje njegove žalosti. Če želimo, da se naš otrok vedno počuti ob nas varen, ljubljen in sprejet, s je treba naučiti biti ob njem, ko je žalosten, naklonjeno, srčno in spoštljivo. Iskal bo zavetje pri nas samo, če bomo gnezdo, ne pa reflektor, ki sije vanj z zahtevno lučjo in poziva k odzivanju, ki bo občinstvu v veselje.

Žalost namreč ni motnja, ki jo je treba odpraviti, je bolečina, ki se celi v zastrtosti, pod ljubečimi in mirnimi pogledi.


Oznake: za starše


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...