Pojdi na glavno vsebino

Moj gozd

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Moj gozd

Za vse, ki ste bili kdaj z nami v Bohinju ... in za vse, ki pogrešate svoj gozd.

Moj gozd je skrit
vidm ga samo jaz, ko izginem v njem.

Po mahu hodim,
ki je videl začetek sveta,
med praprotjo polno zgodb,
ob potoku pokleknem,
zdravilno vodo pretaka
za vse moje bolezni.

Vsa semena padajo brez mojega truda
In klijejo sama od sebe
na pravem mestu.

Korenine rahljajo tla
medtem ko spim
in sonce vstaja brez mene.

Ta gozd me je zajel že prvi hip,
v njem se prebujam in zaspim,
naj bo zima ali pomlad
vse drhti od življenja,
v listju je dovolj prostora za solze
in v vetru za božanje in tolažbo
ki gre čez odprte prsi.

Ne morem se izgubiti v tem gozdu,
vse poti so speljane že davno,
samo vanj moram stopiti
in vse se spet začne kot prvi dan.

Po zvezdami se pasejo moje srne,
zame poslušajo noč
in prihodnost.

Na jezeru valovi mesečina
pod mojo roko
in moje bitje zapoje v sanjah.

Vse potrebno je tu,
če gola stopim čez jaso onkraj vidnega
moje telo je ta gozd
moja duša
In moje življenje.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...