Pojdi na glavno vsebino

Moč bližine

Včasih mi kdo piše, kako je v življenju opazil, da drži, kar je slišal na mojem predavanju in seveda me to veseli. Posredujem vam to pismo, upam, da bo opogumilo tud vas.

Na enem od predavanj je bilo govora o tem, kako v naši kulturi izrinjamo potrebo po medsebojni podpori. A dejstvo je, da moč bližine pomaga in da podprti storimo več, kot bi sami. V tem ni nič napačnega, nasprotno, to je sporočilo o vsem, kar človek lahko daje in prejme dragocenega. To je samo preprosta resnica, ki bi jo lahko sprejeli in potem dajali ali sprejemali podporo, odvisno od trenutka, ter ustvarjali svet miru in povezanosti.

Zato hvala, draga Tanja, za tvoj prispevek.

Draga Alenka,

… Rada bi Vam zaupala dve izkušnji ob katerih sem se spomnila na Vaša predavanja in članke.

Oktobra lani sem bila na Mali Mojstrovki. Zapadel je že prvi sneg v visokogorju in potrebna je bila popolna zimska oprema. To je bil moj prvi vzpon v snežnih razmerah. Do sedaj sem hodila v gore samo poleti. Turo sva opravili skupaj s prijateljico, ki ima veliko izkušenj, a je rekla, da če bi bila sama, bi že na prvih snežiščih obrnila. Potem sva se pogovarjali, kako zanimivo je to, da v dvoje zmoreš več kot sam. Jaz sem ta fenomen opazila že ničkolikokrat v hribih. Pri sebi opažam, da kadar hodim v hribe v družbi, težje odseke premagujem z levo roko. Ko pa sem sama, je prisotno več neprijetnih občutkov na zahtevnejših poteh. Neverjetno kako se telo odziva! Ko sem šla prvič na Ojstrico po Kopinškovi, me je tik pod vrhom zvilo in rekla sem si, ali mi je tega res treba. Naslednje leto sem opravila isto turo v dvoje in na istem odseku nisem čutila nobenega strahu, tesnobe. Plezarija je bila otročje lahka, čisti užitek. Spomnim se, da ste na enem Vaših predavanj govorili o tem, kako pomembni so drugi ljudje za nas. Ne spomnim se podrobnosti, a mislim, da je bilo v knjižnici Trebnje.

Še eno izkušnjo bi Vam želela zaupati. V četrtek sem dobila izvid MRI glave, zaradi katerega moram k nevrokirurgu. Težave so se začele povsem nepričakovano. Sprva sem vse sprejemala zelo racionalno. Če bo potrebna operacija, bo pač potrebna... Potem pa me je včeraj povsem vrglo. Misel, da mi bo nekdo-pa če tudi vrhunski specialist-šaril po možganih, me je povsem paralizirala.

Edino čustvo, ki sem ga občutila je bil grozljiv strah.

Bistveno pa je sledeče. Danes me je obiskala moja dobra prijateljica. Ker je bila v časovni stiski, je bil obisk kratek, a že samo njena prisotnost in pomirjujoče besede so me spravile v POPOLNOMA drugo razpoloženje. Drži, da mi bo v dani situaciji lahko tudi praktično pomagala in gotovo me je tudi to dejstvo opogumilo. Pri sebi opažam, kako malo rabim, da se spravim v drugo čustveno stanje, ko so ob meni ljudje, ki me podpirajo, razumejo. Opažam, da strah, tesnobo, nemoč in še marsikatero neprijetno čustvo zmorem zamenjati z mirom, spokojnostjo, zadovoljstvom... veliko hitreje, če so ob meni ljudje, ki me podpirajo.

Tanja

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...