Pojdi na glavno vsebino

Mladostnik in mi

Pogosto slišim, kaj vse bi bilo potrebno početi z mladostnikom, da bi prav rasel. Manj govorimo o tem, kaj naj bi ob vsem tem, kar se mu dogaja, počeli s seboj in med seboj starši in vzgojitelji.

Trud za dobro vzgojo, naprezanje odraslih za učinkovite ukrepe, vcepljanje vrednot, obiskovanje predavanj, kjer nam pojasnijo, kaj vse je potrebno storiti, da bomo zadovoljni z svojim otrokom … vse to naše družine ne pozdravi. Dokler se ne povežemo globoko in srčno, je vse samo popravljanje videza in vsi v družini ostajajo nepomirjeni in neuslišani.

Družino poveže, kar oče in mama čutita drug do drugega, resnica med njima in želja obeh, da bi se drugi počutil upoštevanega in ljubljenega (kar velja tudi za razvezane). Šele v zavetju njune usklajenosi, ki jo je treba graditi vsak dan na novo, je mladostnik (najostrejši opazovalec, ki si ga lahko zamislimo) dovolj na varnem, da poskusi biti samostojen in odgovoren. Kdo bi se želel podati v odgovornost (ki pomeni tudi samoto in težo odločanja in prenašanja posledic), če nima zatočišča za vse, kar je težkega in nepredvidljivega na tej poti?

Družino poveže tudi ljubezen do sveta, ljudi in življenja. A ne v smislu dobrodelnosti, kulturnega in socialnega življenja ter vsega mogočega, kar včasih počnemo, da bi se počutili koristne in aktivne. Ljubezen do sveta je pristna, ko se izraža kot preprosta in občutena toplina, želja po povezanosti brez zamer in jeze do okolja, pripravljensot na spravo in razumevanje drugačnih načinov življenja in prepričanj. To daje otroku občutek, da je svet tudi njegov dom in da je v njegovem domu cel svet.

Če se doma obnašamo, kot da nas vsi ogrožajo in da je okolje polno nepoštenosti, plenilcev in ljudi z nožem v ustih, se mladostnik ali potegne vase in skrije v družino (pogosta posledica je, da ga vrstniki izločijo iz svoje srede), ali pa čustveno zapusti družino se poda v svet brez zaledja in notranjega vodstva.

Dobro bi bilo, da bi odrasli razmišljali s sebi, ko imajo opravka z mladostnikom, ker nikoli niso problem mladi. Kot težavo jih doživljamo le, če s nas vse, kar ni po naših pričakovanjih, moti, jezi ali plaši.

Vedno je vprašanje le, kako znamo biti v odnosu z njimi celi, resnični in v polnem zavedanju svoje nemoči ali moči pred lastnim življenjem.

V ukvarjanju z mladimi je lahko veliko hinavščine. Praviloma imajo odrasli ogromno težav s sabo, a pred mladimi hočejo nastopati kot tisti, ki vedo in znajo. Ni hujšega za odnos kot bivanjska otopelost odraslih, ob tem pa še dvignjen prst in pridigarska samovšečnost brez želje, da bi kaj resnično razumeli. Po drugi strani je tudi milo sprejemanje česarkoli oblika brezbrižnosti, ker s tem sporočamo, da nočemo biti v odnosu zares z vsemi svojimi čustvi in potrebami. Spori in trenja, ki se rodijo v iskanju pristne povezanosti, gradijo bližino, če smo v tem iskanju živi in prisotni s celim svojim bitjem. Veliko več možnosti za ljubezen je v srčnem prepiru kot v mrtvilu, ki ubija.

Mladi bodo varnejši in svet prosojnejši, če se bomo odrasli ukvarjali s tem, kar zares čutimo in smo.


Oznake: za starše


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...