Pojdi na glavno vsebino

Mladi za vedno

Mladost je več kot obdobje, je navdih, ki nas ohranja žive do konca.

Za mladostno občutenje sebe ni potrebno biti brez gub, prožni v gibih, mladostniško aktivni.

Gre za nekaj veliko globljega, vitalnega in neuničljivega.

Mladost v nas je klic k vsemu, česar še nismo uresničili, pa je možno.

Je slovo od žalovanja, od odrekanja, od zastaranih prepričanj.

Je prestop črte, ki nas ločuje od vsega živega v nas, kar ni bilo pripuščeno v rast.

Mladi, ki to znajo biti, zapuščajo dom, da osvajajo svet v zanosu žive mladosti. Ne s polno denarnico, ne s stalno službo v žepu, ne z odobravanjem avtoritet, ampak polni iskanja in svoje vizije, ki prihaja iz mlade in neukrotljive duše. Tega nihče ne more uničiti, pa naj bodo razmere še tako trde. Želja po samoureničenju vedno spet lahko odžene.

Večina od nas nikoli ni zapustila svojih sivih štirih sten notranjega domovanja. Danes govorimo, da imajo mladi nemogoče razmere za upanje. Toda v resnici smo mi imeli boljše razmere ... in kaj smo uresničili od svoje mladosti? Poglejmo pošteno vase. Kajti prav zato mladih danes ne znamo podpirati tako, da bi verjeli vase in vedeli, da zmorejo, ker se sklicujemo na razmere. Kaj, ko bi se raje sklicevali na vse, kar je možno, ker so mladi?

Lahko jim damo dober zgled. To je lepa oblika podpore. Tudi za nas nikoli ni prepozno, da se podamo v neznane, a resnične možnosti.

Vračanje v mladost, ki je nismo dojeli, ker smo se vdali v ponujene ali navidezno edine možne poti, nam vrne vse, česar smo zdaj nujno potrebni.

Mladost ima moč navdihovanja tako za mlade, ki jim vrača resnico lastnega položaja, kot za odrasle, ki jih spominja na nekoč tako jasne občutke o sebi in odnosih, kot tudi za stare, ki jim ponuja obzorje samouresničenja in nove dimenzije bivanja.

Lepo se je starati v občutku, da je mladost vsem ponujena milost, ki nikoli ne mine. Nekaj je v njej, kar je močnejše od smrti.

Prav zdaj, ko dozoreva jesen in se bliža zima, se mi je zdelo potrebno napisati tole. Ali ni prav zdaj najpomembnejši trenutek, da sebe spomnimo, kako v resnici vedno spet zmaguje pomlad? Da narava ne pozna ne hiranja ne smrti, ampak samo neskočno moč samoobnove, ki ji mi ljudje znamo tako malo slediti?

Poletje, zima in jesen so vsi v funkciji pomladne obnove in sadovi njenih del. V resnici letni časi niso ciklus enakovrednih procesov, ampak gre za kroženje okrog preboja pomladi in obnove. Medtem ko smrt ni dokončna, je ponovno rojevanje večno.

V srcu mladosti kraljuje življenje in mi smo tu, da se pustimo dotakniti od tega žarečega vrtinca, ki izniči vsako gorje, od plamenov, ki vsak dan znova vžigajo gorečnost in smisel našega obstoja.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...