Pojdi na glavno vsebino

Mladi na križišču

Prihaja čas mature in za mnoge mlade ljudi je to tudi čas velikih izbir za prihodnost. Pogosto jim odrasli ne znamo pomagati s svojim vzgledom in jih poleg tega obremenjujemo s svojo zaskrbljenostjo. V tem besedilu vam ponujam nekaj misli o tem, kako jih lahko vzgojitelji (še posebno pa starši) bolje razumemo in podpiramo.

Zakaj so mladi v stiski, ko morajo odločati? Prva težava je v tem, da vsaka odločitev zahteva odpoved drugim možnostim. Mladostnik skuša ohranjati odprte vse poti, ostaja pripravljen za strateški umik, če bo sila ... Nezrele odrasle prepoznamo prav po tem, da jih odbija vse dokončno in obvezujoče. Neodločenost pač omogoča, da se počutimo na varnem v svoji neomejeni svobodi, saj se lahko vsak hip potegnemo nazaj, prekličemo dano besedo ter se vrnemo v vsemogočno stanje neomejenih možnosti. V bistvu gre za težko slovo od otroštva, v katerem ni bilo treba odločati. Za otroka pač odločajo in za napake tudi odgovarjajo starši. Zdaj naj bi mladi nepreklicno vzeli nase to breme. Imejmo razumevanje za ta prehod, ker ni lahek. Kilavi vzgledi ... Otrok se uči odločanja iz našega pristopa k temu vprašanju. Ob opazovanju našega vsakdanjega opredeljevanja za to in ono ugotavlja, kaj pomeni odločanje. Ali ni vsako dejanje odločanje? Vstati ali obsedeti pred televizijo? Oditi ali ostati na obisku? Kupiti to ali ono ali nič? Če odrasli svoje odločitve odlagajo, se mučijo s predvidevanjem vseh možnih posledic, nenehoma objokujejo izgubljene možnosti ... potem se seveda mladim zdi odločanje kar grozljiva perspektiva. Starši dokazujejo, da osrečujoče in varno odločanje ni izvedljivo in da je celo mučno. Možne napake se zdijo srhljiva in nepopravljiva tragedija, zato se je najbolje umakniti v sanjske svetove večnega otroštva. Prav tako mladim ne koristi, če izgorevamo v vsakdanjem odpovedovanju in žrtvovanju. Mladi hrepenijo po sreči, kako naj si želijo prevzeti nase breme odgovornosti, če je odraslost križev pot? Kaj naj bi bilo lepega v tem, da nehaš biti otročji in neodgovoren? Kje so užitki odraslosti, kje veličina zrelosti? Po čem naj bi hrepeneli, če pa mi odrasli pred njimi objokujemo svojo mladost? V odločanju se spoznamo! Mladim zelo pomagamo, če vidijo, da doživljamo svoje vsakodnevno odločanje kot dosežek, kot možnost, s katero potrjujemo svojo svobodo in identiteto. Ni treba, da smo slavni, premožni, zmagovalci, ni treba, da se dokazujemo z vrhunskimi dosežki. To mladim prav nič ne pomaga, pogosto jih celo straši, ker ne vedo, če bodo sposobno doseči vse, kar so dosegli starši. Najbolj jim pomaga, če doživljajo svetlobo, ki preveva njihove starše: samospoštovanje in ljubezen do življenja, vero vase in v prihodnost. To je najdragocenejša popotnica. Če ne dopuščamo, da nas življenje premetava, potem bodo mladi lahko predvidevali užitke svojega častnega odraslega življenja. Če starši nismo žrtve, če se ne pustimo izkoriščati, če nam ne krojijo vsakodnevnega počutja sorodniki, sosedje, dežurne avtoritete ... potem smo opravili svojo dolžnost. Svoje otroke smo naučili odločati. Resnici na ljubo pa sodobni starši ne blestijo po svoji doslednosti, po odgovornosti do sebe, po samostojnosti pred lastnimi starši in javnim mnenjem. Pogosto bi radi ustregli tem in onim, iščejo odobravanje bolj kot notranjo resnico, pogosto pridigajo, potem pa sami ne zmorejo koraka, ki ga pričakujejo do svojega otroka. Zato velja, da je boljši enominutni vzgled odločnosti kot enourna pridiga o odločnosti ... Med napuhom in manjvrednostjo Mladi morajo ob velikih odločitvah prerasti nekatere poteze, ki so primerne le za pubertetnike. Ena od teh je nihanje med predrznim samoprecenjevanjem ter občutki manjvrednosti. Verjeti vase je dosežek odrasle osebnosti, saj pomeni, da smo v sreči in nesreči, v porazu in zmagi enako razpoloženi do sebe: spoštljivi, ljubeči, vzpodbudni. Na žalost pa odrasli nismo ravno svetal vzgled zrelega odnosa do sebe: tudi mi včasih lezemo skupaj od občutkov krivde in trepetamo pred kritiko, drugič smo spet zaverovani vase in samoljubni ... Tudi za odrasle pač velja, da samo močan človek sprejema kritiko in svoje šibkosti z dvignjeno glavo. Tudi mi le postopoma dojamemo, da je samokritičnost sestavni del samozavesti in da prav nič ne škodi veri vase. Razvita samozavest nam omogoča, da živimo v stvarnosti in da nam treba bežati iz nje. Ne glede na okoliščine verjamemo vase in v pomoč, ki prihaja iz realnega življenja. Stvarnosti zaupamo, sanjarjenje nam nima česa dati, saj uživamo v stvarnih, dosegljivih ciljih, za katere se tudi trudimo in velikodušno delamo. Otroci bodo z našo pomočjo prej ali slej spoznali, zakaj je to najboljša pot. Mladi imajo težave tudi s strahom pred osramotitvijo. Delavni mladostniki (zlasti dekleta) se zatečejo v perfekcionizem in skušajo biti popolni, nekateri pa zbežijo v lenobo. Če si rečeš, da nisi uspešen, ker si len, si lahko domišljaš, da bi s primernim delom zlahka dosegel čudovite rezultate. Tako se počutiš lenoben, a genialen ... in čast je rešena! Počasi pa večina mladih le najde samopodobo, v kateri se počutijo primerno ovrednotene. Dojeli bodo, da nepopolnost ni sramota, dokopali se bodo do prvih uspehov in nazadnje začeli gledati nase z zaupanjem. Vsi mladi gredo skozi podobne prehode. Krivično je pričakovati, da bodo odločali suvereno, pametno in nezmotljivo. Kako lahko odrasli pričakujemo kaj takega od mladega človeka na začetku poti, če smo še mi sami vsak dan polni negotovostI? Sposobnost odločanja pač razvijemo tako, da se odločamo. Pustimo jim, da urijo to veščino in da okušajo svobodo in srečo samostojnosti, napake in posledice. Počakajmo, da se nebo zjasni, nekega dne bodo zagledali svojo srečno zvezdo. Prav vsak človek jo ima. Odrasli prepogosto najprej hočemo pridnega otroka, ki pusti, da vse odločamo v njegovem imenu, potem pa se bojimo, ker ni dovolj samostojen in odločen ... Ko gre s težavo Učitelji vedo, da se najuspešnejši učenci običajno ne motijo glede svojih sposobnosti in da pametno presodijo, kateri so njihovi talenti, katere pa šibkosti. Znajo se ocenjevati. Včasih se zmotijo glede izbire študija, toda ne zaradi neodgovornosti.. Bolj gre za to, da šele pozneje začutijo, katere so njihove globlje motivacije. Lahko bili uspešni povsod in to jih zavaja. Vsestranska nadarjenost včasih zamegli dejstvo, da je treba iskati s srcem. Ko se odločijo, da bodo sledili najglobljemu nagibu, običajno odlično doštudirajo. Moje izkušnje pravijo, da se najbolj nestvarno odločajo dijaki, ki so imeli učne težave. Zakaj? Običajno ne znajo upravljati svojega časa, svojih misli, svojih moči. Do svoje osebnosti so po eni strani globoko nezaupljivi, po drugi pa se tolažijo z veličastnimi predstavami o tem, česa vse so sposobni. Ker ne sprejemajo svojih mej in težav, jih tudi težko presegajo in zato rastejo počasneje. Praviloma so jih starši razočarali, zato ne zaupajo nobeni avtoriteti. Ker niso ljubeče spoznali svoje osebnosti, ne vedo, kakšen je njihov značaj, katere so njihove močne in šibke točke. Predvsem pa ne vedo, da je samokritičnost sestavina utemeljene vere vase. Na svoji koži se bodo naučili razumeti, kaj zmorejo, a morali jim bomo pomagati preboleti pekoča razočaranja. Naša vloga Mlademu človeku na življenjskem razpotju lahko potemtakem pomagamo na več načinov. Najprej z vzgledom, ob katerem lahko opazuje naš slog odločanja. Potem s podpornim razumevanjem tega, kar doživlja, z dialogom, v katerem mu - če si tega želi - prikažemo sposobnosti, ki jih je treba razvijati v tem tako zahtevnem obdobju. Če ne bomo pridigali in delili nasvetov, nas bodo mladi prej ali slej vprašali za mnenje. Toda varčujmo z besedami, kajti ne sprašujejo za mnenje zato, da bi ga slišali! Želijo si poslušalcev, želijo se predvsem prepričati, da se lahko zanesejo nase, na svoje občutke, na svoje sposobnosti. Odrasli pogosto mislimo, da si mladostnik pričakuje od nas, da ga bomo rešili vseh dvomov in da mu bomo postregli z rešilno formulo. Bojimo se, da ga bomo s svojim odgovorom razočarali ali da ne bomo prav svetovali ... Naš otrok na razpotju pa si najbolj želi ob nas doživeti pomirjujoče občutke, ki bi ga opogumili. Želi si doživljati naše tiho, globoko in toplo razumevanje. Tisto, česar ne rečemo, a močno občutimo, je vedno bolj učinkovito od tega, kar (ure in ure ...) govorimo. V pravem občutenju bomo tudi našli tistih nekaj pametnih besed, ki lahko koristijo. A našli jih bomo le v pravem razpoloženju. Kar vprašaje se, česa ste si želeli v mladosti: nasvetov, govorov, zaskrbljenih pogledov ... ali mirnih ljudi, ki znajo poslušati? Ni čudno, da se mnogi mladi radi zatečejo k babici ali dedu, ko so v težavah. Dobri stari starši imajo čas, malo govorijo, veliko poslušajo, na življenje pa gledajo od daleč, z modrostjo človeka, ki je že marsikaj doživel in se zna nasmehniti minljivim težavam. Zato se nikar ne čudimo in ne vznemirjajmo, če so naši mladostniki v tem obdobju negotovi, živčni, zadirčni in objestni, preplašeni ... in velikopotezni. Bolj se bliža odločilni termin, bolj čudaške fakultete si izbirajo in manj so realistični ... Ne sanjajmo o otroku, ki mu je vse jasno, imejmo radi svojega, ki morda tava v megli. Važno je, da ve, da smo nekje v tisti megli tudi mi. Važno je, da vemo, da bo prej ali slej z vmesnimi ovinki našel svojo pot. Življenje je dolgo in nepredvidljivo, vse stranpoti imajo svoj smisel, ostajajmo prožni, trdni in ljubeči. Če bo naš otrok čutil, da smo panični in da trepetamo zanj, se bo prepričal, da je panika očitno na mestu! In končno: ali je res taka katastrofa, če bo izbral napačno pot? Edina družinska katastrofa je nerazumevanje in nezaupanje, vse ostalo je minljiva malenkost! Prisluhnimo prihodnosti, verujmo vanjo!

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...