Pojdi na glavno vsebino

Mir v nas in okrog nas

Pred kratkim sem napisala članek o spravi za socialni teden. Tema je zelo živa, zato sem jo želela izpostaviti še bolj domišljeno in v povezavi s knjigo Vera vase. Spodaj lahko preberete predelan in dopolnjen članek.

V knjigi se namreč kot rdeča nit ves čas ponavlja vabilo k drugačnim odnosom: s sabo, s starši, z otroki, s svetom. Josipa Prebeg je več desetletij delala z ljudmi v težkih konfliktih in prišla do pomembnih odkritij o tem, kateri koraki pomagajo ven iz obupa, sovražnosti in vseživljenjske sprtosti. To je spremenila v globalno metodo in seminarje Vera vase, jaz pa pri tem pomagam, popisujem postopke in ozadja ter širim metodo, ki sem jo preizkusila na sebi. Spodnje misli se mi zdijo primerne še posebno za naš narod, ki nikakor ne najde poti do občutka skupnosti in skupne preteklosti. Res, tudi drugi narodi poznajo pekel bratomornih vojn. A nikoli ne bomo mogli delovati za svetovni mir, dokler ga ne bomo znali zaživeti na lastnih tleh, v lastnih domovih, v lastnih srcih.

Zakaj smo tako sprti?

Živimo v tradicionalno zakoreninjeni sprtosti in to traja že stoletja. Kultura sprtosti se prenaša iz rod v rod preko osebnih odnosov in družinske komunikacije ter vzorcev, ki jih uveljavljajo šolstvo, prostori skupnega življenja, družbeni mehanizmi v celoti. Vsak premik na eni sami od teh ravni že lahko ošibi mehanizme sovražnosti.

Nesposobnosti poravnave se naučimo že od malega, ko opazujemo odrasle v sporih, a tudi v neizrečeni sprtosti in zameri. Žal ne vidimo, da bi se ljudje srčno zbliževali po konfliktih. Ko se znajdemo pred prevaro, krivico, v nerazumevanju, ne prepoznamo svojega priučenga odzivanja. Ne vemo, da je razhod z drugim in zamera le ena od možnih poti. Zdi se nam edina možna ali celo pravična pot.

Moja zelo pogosta izkušnja je, da že mladi ljudje po prvem večjem sporu (razočaranju, prevari …) s prijateljem oziroma prijateljico ne znajo narediti kaj novega, izvirnega in drugačnega od tega, kar vidijo okrog sebe. Po mučni epizodi, v kateri so bili ranjeni, večinoma avtomatizirano izberejo enega od predvidenih odzivov, ki jih vidijo pri odraslih:

  • prekiniti stik in se oddaljiti v grenkobi in zameri (med sorodniki vidijo primere vseživljenjske sprtosti, ki se je začela na ta način)
  • poskusiti biti plemeniti, stisniti zobe in iti naprej, kot da ni (bilo) nič (v to je uvajala tradicionalna verska vzgoja)
  • se prepričevati, da nas nič ne prizadene, izbrati držo vzvišenosti ali cinizma
  • se maščevati in vračati udarce (to je danes kar popularen slog odzivanja)

Pogosto se ti odzivi izmenjujejo in ista oseba ravna zdaj tako ali drugače, glede na to, s kom ima opravka.

Naučeno ločevanje

Razhod s prijateljico se lahko že pri petnajstletnici spremeni v vseživljenjsko ločenost, če ne že v nenehno oviranje druga druge, in utrdi prepričanje, da je svet razdeljen na tiste, s katerimi lahko gojimo odnose, in tiste, ki si tega ne zaslužijo. Ljudje pa ustvarjamo nesporazume vsak dan in naj bi jih prepoznavali in reševali vsak dan. Zato je mir možen le, če so vsi usposobljeni za sprotno in nenehno uravnavanje nesoglasij, prepoznavanje tega, kdaj so koga nehote prizadeli, in sposobnost, da to razpletajo ter drugemu ponujajo možnost, da se odzove na nov način.

Če niti na osebni ravni ne znamo gojiti kulture miru, potem možnosti, da bomo znali izpeljevati narodno spravo, sploh ni. Procesi sprave so namreč zgodba z mnogimi poglavju, v katerih je treba izpeljati vrsti zahtevnih premikov v globini človekovega občutenja (ne le mišljenja), kot poleg omenjene knjige Vera vase lepo pojasnjuje tudi knjiga z naslovom Kako odpustiti (Jean Monbourquette, Slomškova založba 2006) .

Začeti osebno

V družinah, ki se zdijo harmonične, mladi pogosto odraščajo ob starših, med katerimi ni tiste prave bližine, predanosti in topline, ki se rodi samo iz iskrenega izražanja ter spoštljivega iskanja izhoda v trenjih. Običajno zakonci nihajo med tiho vdanostjo, češ, kaj drugega pač ni možno in končno ni tako hudo – ter občasnimi eksplozijami zamere in očitkov. Nismo se mogli naučiti izražanja sebe, dogovarjanja, urejanja sporov in procesov poravnave, ko pride do bolečine, ker naša družinska in rodovna tradicija teh poti ni izhodila. Treba jih je šele utreti. Zelo verjetno s tudi pogosti razhodi v mladih družinah povezani z dejstvom, da ne eden ne drugi ne prepoznata prizadetosti, ko se ta prvič pojavi in potem poglablja, je ne znata z zaupanjem izraziti in tudi ne poravnati. Edina možnost se zdi, da se razideta in poskusita na novo. Pogosto pa se izkaže, da novo ni novo, če ostajamo taki, kot smo bili prej: nesposobni graditi odnose.

Lahko mi poveš, ne boš obsojen(a)

Sposobnost poravnave se začne z nego sposobnosti izražanja sebe in poslušanja drugega ter z ustvarjalnim preseganjem starih vzorcev v osebnih odnosih. Izražanje sebe zahteva občutek, da smo ob drugem vsekakor na varnem, da zna poslušati naš pogled na resnico, čeprav boli, in da nas ne bo zapustil, če spregovorimo. Biti čustveno varni ob drugem v trenutkih nerazumevanja pa je kar zahtevna zadeva, ki je ne obvladamo, če je ne vadimo dovolj dolgo. To naj bi tudi znali nuditi drugemu: občutek, da je na varnem, ko je ob nas. Izražanje brez naboja je zahtevna sposobnost in jo vadimo na seminarjih Vase vase. Med ljudmi, ki so različni od nas in od nas tudi ničesar ne zahtevajo, lahko doživljamo, kaj pomeni poslušati, sprejeti in izpovedati svoje občutke brez grenkobe. Ugotovimo, da je mogoče, in lahko začnemo upati, da bi to lahko prenesli tudi v svoje življenje. Če vztrajamo, nam to prej ali slej tudi uspe.

Različnost v družinah

Družine pogosto skušajo ustvarjati harmonijo tako, da se zaprejo vase in v lastne vrednote ter gojijo enakost pogledov na vse. Sprave pa ni mogoče vaditi v okolju, kjer se vsi glede vsega strinjajo. To je prisilni, nabiti mir, ki duši vse vpletene in jih oddaljuje med seboj. Sprave se učimo najprej v sprejemanju različnosti v družini in med sorodniki, potem pa v negi stikov z ljudmi, ki nas ne razumejo, odklanjajo ali celo napadajo in zaničujejo, ne sodijo v naš krog in nas nočejo v svojem – a brez strahu in napadalnosti. Starši, ki so otrokom vzgled sporazumevalnih sposobnosti, otroke najbolje uvedejo v svet, kot je danes. Z današnjim nasiljem in grobostjo se lahko sooči le otrok, ki je vajen suverenega soočanja in reševanja konfliktov na lastnem domu. Miroljuben človek ni uboga reva, a tudi ne razkačena žrtev; je močan, potrpežljiv, prepričan v svojo smer in zato miren.

Graditi mir se torej učimo najprej vsak zase v odnosu do sebe in potem v najožjih stikih. Pogosto zaradi želje, da bi vladala mir in ljubezen, zakonci vzpostavljajo neke vrste samocenzuro, ki prepreči vsak konflikt in oba obvezuje, da se prilagajata skupnemu idealu. Konflikt je pogosto doživet kot tragedija, sesuvanje družine in izdajstvo skupnega ideala.

Črne ovce

Tako imamo lahko v družini ali sorodstvu črno ovco, ki hoče živeti drugače, sina ali hčer, ki sta razdrla svoj zakon, sprejela novo religijo ali izstopila iz izvorne, živita čudaško ... Starši lahko to doživljajo kot tragedijo in konec družine ali osebni poraz. To daje »krivcu« jasno čutiti, da je vir bolečine in razočaranja in ga napoti ven iz družine, v trganje vseh vezi. Dosežemo le to, da se bo sam odrezal od svojih preostalih možnih korenin in šel iskat sprejetost tja, kjer ga ne bodo preverjali, ali je pravilen.

Družina ni ideološka postojanka, obvezujoča verska skupnost ali razstavni prostor za zadoščenja željne starše. Družina je prostor primarne varnosti, dom, v katerega se vračamo po ljubezen, posluh in objem na težki življenjski poti. Starši odraslih otrok nismo njihovi sodniki, ocenjevalci in inšpektorji njihove ustreznosti in zvestobe rodbinski istovetnosti, ampak varuhi zaščitenega območja drugačnih meril in odnosov, nenadomestljive priče človeške solidarnosti najčistejše vrste. Obramba družine poteka predvsem na tej ravni: ko se družina izkaže kot zavetje, ki ga ni nikjer drugje, zavetje zastonj, ki ne zahteva ne idejne ne verske ne nikakršne lojalnosti, ampak le izraženo potrebo po bližini.

Sejanje strupa ali dobra setev?

Tudi tisk, televizija in socialna omrežja lahko ustvarjajo strupeno ozračje ali pa podnebje za rast.

Ko pišemo odprta pisma ali komentarje na socialnih omrežjih, naj bi imeli v rokah zidak za skupni dom, ne meča. Naše roke naj bi trosile semena, ne duhovnih pesticidov proti zlu. Resnično dobro je lahko izrečeno le v jeziku, ki je vreden svetosti tega, kar nas navdihuje in vodi. Črtajmo iz svojih stavkov vse besede, ki sramotijo, kažejo s prstom, grozijo in zmerjajo. Navadno gre za to, da iz sebe izvržemo osebni nakopičeni in zatajeni strup, ki smo ga polni, pa čeprav to imenujemo čut za pravico, utemeljeno ogorčenje. Morda je celo vse, kar grdega govorimo o drugem, čista resnica.To ne spremeni dejstva, da govoriti z gnevom nikogar ne plemeniti.

Povedati, da je kaj narobe, nas ne naredi pravične. Vse lahko vem o grehih drugega, pa me to še ne naredi plemenitega. Ko razglašam podlost tega ali onega, ko koga javno zmerjam in dokazujem, kako laže, goljufa in kako je nizkoten, lahko imam morda tudi prav. Morda drugi res počne vse to in ga lastna nizkotna dejanja niti ne motijo. Ostaja dejstvo, da obsojanje ne gradi ničesar. Živimo od tega, kar raste in nas nahrani, ne od trnja, streliva in zadanih ran. Ali naj torej kar molčimo ob vsem, kar se dogaja hudega? Ne, saj molčanje ali grmenje proti zlu nista edini dve možnosti.

Ukvarjajmo se s svojo močjo namesto z grehi drugih

Govorimo o tem, kar želimo graditi, o tem, kako negovati svoje navdušenje, načrtujmo, kako bomo to izpeljali in koga želimo povabiti in navdihovati.

Predvidevajmo ovire v sebi in se učimo premagovati strah, in vse, kar nas poriva v napad.

Širimo pogled, čutimo svoj čas, prepoznajmo špranjo, skozi katero lahko iščemo stik s človekom, ki nas je opsoval in se ponosno razglasil za našega sovražnika.

Opažajmo, katere sposobnosti nam manjkajo za to pot. Odločajmo, česa se zato nameravamo učiti, kdaj, kako, s kom.

Cilj, ki varuje življenje

Razjasnimo si vsak dan na novo, zakaj je vse to za nas smiselno in dragoceno, negujmo globinsko zaupanje, da nam bo uspelo.

Kako bomo poskrbeli zase, da se ne bomo ukvarjali s tem, da nas kdo zavrača, ruši ter daje v nič, kar ljubimo?

V delu za življenje med nami bomo ugotovili, da postajamo vsak dan močnejši in mirnejši, pa naj se dogaja karkoli.

Vsak od nas lahko naredi veliko majhnih stvari. Tako zasejemo svet, v katerem potem živimo tudi sami.

Lepo je gledati, kako raste in rodi, kar smo posejali, če smo sejali življenje.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...