Pojdi na glavno vsebino

Mir brez maske

Vsak odrasli ima na sebi vsaj eno krinko, ki je ne sname nikoli. Z njo oživlja svoje iluzije o odnosih, v katerih živi, da jih ni treba čutiti, kot realno so.

Dokler krinka ne pade, se počutimo same tudi ob najbližjih, kajti nihče, niti mi sami, ne ve za nas. Maska na obrazu je nekaj živega, kar je zraslo iz neznosne in prastare bolečine. Zato je trganje maske z obraza našega bližnjega krutost. A prav isto velja za odnos do tiste naše maske, ki nas je zavarovala pred najglobljim obupom, pred razkrojem zavesti. Otrok ne prenese nobenega čustva, ki ga loči od staršev. Pobegniti iz jeze, obupa ali sramote v ILUZIJO LJUBEČE POVEZANOSTI z njimi deluje kot rešitev. A ta sanja zahteva svoj davek: resnice ne smemo čutiti, sebe, kot smo v tej resnici, ne smemo čutiti. Postati, kar nisi, doživljati čustvo, ki ga ni, je rešilno deblo v deroči reki. Postati maska pomaga, da ostanemo vsaj delno prisebni v razmerah, ki so nore. Zavetje, o katerem lahko še naprej sanjamo, da obstaja, je veliko znosnejše od občutka, da smo izročeni vsemu hudemu. Otrokov brezup nima mej in deluje na telo in srce uničevalno, zato mora biti prekinjen in preusmerjen. Tega ni težko razumeti. Brezup ni povezan s tem, da preveč trpimo, ampak s tem, da trpimo sami. Brez zavetja v objemu staršev pa je za otroka itak vse prehudo. Ali ni neznosen tudi obup odraslega, ki je zapuščen in zavrnjen od ljubljene osebe? Kaj šele pri otroku, ki s svojim malim telesom ne more prenesti orkana grozljivega občutenja sveta in tudi ne zmore nobenih predstav o prihodnosti, ki bi zajezile obup. Ostati pri zavesti brez maske ni bilo mogoče. Ločitev od zakrinkanega življenja nas ogroža, zato se tega upravičeno bojimo. Maska varno lahko odpade le, ko se sama odlušči. Če jo strgamo z obraza sebi ali drugemu, pod njo zagledamo živo rano, ki še ni zaceljena, odprto kožo brez obrambe. Maska nas obenem brani in ločuje od resnice in je spojena s kožo, dokler nismo sposobni doživljati bolečine brez panike, sovraštva in obupa. Snemanje maske ni mogoče, če ob nas ni roke, ki nas podpira, topline, ki zajezi ledeni piš, kadar nas ta spodnese. Sneti masko ni grozljivo, a zahteva dozorelost sočutja in milino dotika. Počakati je treba, da se vse pod njo dopolni: da se žile preusmerijo, da se podlaga utrdi, da se koža zarase. Odkriti moramo pristne vire preživetja, zdravo vero v svojo odpornost. Maska postaja vse bolj prozorna in tanka, vse več ljudi vidi naše nove obrise in mi sami začnemo doživljati svojo novo podobo. Postopoma se naučimo povedati, kar čutimo, pokazati, kdo smo. Postopoma sprejmemo, da se naši odnosi prenovijo v pristni toplini ali v spoštljivem razhajanju in postane maska nepotrebna. Šele ko je mogoče doživeti sebe v goloti in bolečini in vzdržati, kar gledamo, maska zdrsne z nas kot list, ki sam od sebe zapusti vejo. Takrat začutimo, da smo taki, kot vsi, vidimo sebe in druge skozi resnico skupne bolečine in skozi možnost skupne radosti. Maska nekega dne izgine, zagledamo jo ob sebi kot mrtvi ovoj, ki je opravil svoje delo. Lahko smo ji hvaležni, da nas je spremljala toliko let, nas varovala pred resnico, ki je ne bi mogli vzdržati. Kot mrtvaški prt, v katerem smo živeli poviti, hrani spomin na naš križev pot. Potem se razkraja v svetlobi in postaja samo še spomin, priča minulega časa, boja za preživetje. Končno zagledamo novorojeno bitje, resnično in živo osebo, ki smo ji dovolili v življenje. Šele ko z vsem svojim bitjem doživimo, da ni bilo mogoče preživeti drugače, ko si odpustimo za vse, kar smo z masko počeli brezčutnega, krivičnega in obžalovanja vrednega sebi in drugim, se začenja odrešeno sočutje do sebe in sveta. Ni važno, kaj se bo dogajalo, kajti naš odnos do težav se je bistveno spremenil: sredi razburkanega vsakdana se zdaj premikamo drugače, kot ljudje miru.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...