Pojdi na glavno vsebino

Metuljček na plaži

Drobna slika otroške sreče, ki jo malokrat srečam.

Na plaži poleg mene se je igrala deklica, stara okrog pet let. Prišla je z babico, ki je dremala na ležalniku. Ljudi ni bilo, dan je bil oblačen. Deklica se je igrala s kamenčki in poplesavala sem ter tja, videlo se je, da se igra v svojem nevidnem svetu, polnem predmetov in dogajanja, ki jih je videla samo ona. Potem se je odpravila na tobogan in se spuščala po njem najprej z nogami naprej, potem po eni nogi, potem z rokami naprej in vsaj še na deset drugih načinov. Ob tem je tiho prepevala, pa ni bila pesmica, bile so pisane, ljubeznive improvizacije. Nato se je spravila v peskovnik, potem je spet nekaj ustvarjala z brisačo okrog grmovja ... Igranje je trajalo je več kot dobro uro in nihče se ni ukvarjal z njo. Potem sem šla plavat in ko sem se vrnila, je še vedno skakljala naokrog z vedno novimi domislicami in še vedno sama. Šele opoldne se je babica predramila in sta jedli in se pogovarjali. Nisem razumela, kaj, a srebrni smeh male deklice je bil nenehno v ozadju kot svetla zvočna kulisa. Kako lep in samozadosten je ljubljen otrok v srečni igri! Rasti, mala deklica, naj nihče ne prezre tvoje radosti ...

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...