Pojdi na glavno vsebino

Meditacija za Judeže

Verjetno nihče ne izdaja drugih ali sebe hote in s podlimi nameni. Vedno si domišljamo, da delamo za višje dobro. Zato tako težko zmoremo iskreno kesanje: kdo bi obžaloval, kar je naredil z dobrim namenom? Prej je sploh treba dojeti resnico.

Odkriti, da namen ni bil plemenit ali da nismo slučajno naredili krivice, je izbira, težka izbira.

Ko odkrijem, da moje najplemenitejše naprezanje ni bilo čisto, padem v trpljenje brez tolažbe, ki traja in traja, saj se prepoznam kot bitje, sposobno izkriščanja drugih.

Izdaja je vedno povezana s tem, da nismo pripravljeni pošteno in počasi graditi, kar bi radi imeli. Nekateri si želijo denarja, drugi uspeha svoje ustvarjalnosti, tretji občutka, da so zelo dobri, četrti spoštovanja nadrejenih ...

Tako si vzamem ideje, denar, odkritja, dobre misli, karkoli, kar je kdo drug ustvaril in ljubil, a pred menoj tega ni znal obvarovati. Poklekniti pred resnico je najtežje dejanje sploh.

Najhujše stvari naredimo v dobri veri.

Judež ni izdajal za denar, ampak za svoje velike cilje.

Pripisal si je moč odreševanja, kraljevanja in prenove sveta,

podoba sebe v strahu in sramu je bila prebedna,

da bi z njo lahko verjel v smisel samega sebe.

Vedno imamo plemenite in vzvišene namene,

ko naredimo prvi korak navzdol.

Da bo komu bolje, da bodo drugi kaj razumeli, da bo kdo rešen,

da bomo dovolj koristni, da se bo kaj res spremenilo,

da se rešimi krivične bede in nepomembnosti,

da premagamo greh, da poskrbimo za koga,

za svet …

Spodaj pa živi in te navdihuje pošast,

nenasitno in grozljivo grlo

ki se imenuje

lastna nevrednost.

Tako se dvigneš iz ogabne kotanje in vzletiš

v sijajni preobrazbi iz gnusne pojave v angela rešitve

končno sposoben narediti kaj, kar te presega.

Letaš med ljudmi in iščeš kaj zase

kajti presežno dejanje je vedno ukradeno.

Nekdo drug nekje je zgradil, ustvaril in odkril tisto,

kar ti je potrebno, da presežeš svoje meje,

zasiješ v lastnih očeh, oslepiš za resnico

in ne vidiš več svoje plenilske bede,

svojega izvora in pošastne podobe.

Nekoč si zagledal, da si ubogi stvor brez pomena,

v obupani osremočenosti si prodal svojo dušo.

Vsak postane Judež v hipu,

ko mu je neznosno gledati, kar zmore v resnici.

Ko je sramotno, preskromno in premalo vredno,

da sem, kar sem, se podam na pot pogube.

Obesimo se sami, ko delamo, kar nas poveličuje,

in ko tiho umira skromna veličina ob naših nogah.

Sklonimo se k temu, kar je v nas majhno in resnično,

kar trpi pod križem,

da se končno začne

vstajanje od mrtvih.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...