Pojdi na glavno vsebino

Med skromnostjo in veličino

Med skromnostjo in veličino

Kako je možno, da vedno bolj čutimo svojo veličino in smo obenem vedno skromnejši?

Pristna veličina je globoka zavest, da smo dragocena bitja, vredni najboljšega in sposobni čistih dejanj ljubezni, ustvarjanja, prejemanja in dajanja. Ker smo samo ljudje, je pristna plemenitost mogoča le v malih dejanjih, ki se utrnejo v trenutku ko smo sposobni dati iz svojega svetega bistva. Takrat začutimo milost, da smo zmoremo biti dobri, ljubeči, velikodušni ... veliki.

Pristne veličine si ne moremo domišljati, izmišljati ... Tega občutenja ni mogoče sprožiti z voljo. Rodi se iz naših izkušenj, iz dejanj, v katerih naša notranjost zasije. Takrat smo preprosto veliki v svoji očeh, ker se je srce razširilo in sprostilo nekaj plemenitega iz svojega bistva.

Skromnost je spremno občutenje, da je moje malo in čisto dejanje (iskrena beseda pohvale, občuten dotik, sočutno poslušanje, dejanje podpore) dovolj za veličino. Ni mi treba, da sem več, ni meril in podvigov, ki lahko dvigajo mojo vrednost. Tudi vse, česar ne zmorem, mi je dovoljeno in namenjeno, svoje neuspehe in omejenost lahko nosim z veličino.

V sebi nosim podarjeno in nedotakljivo moč dobrega. Te sile ne ustvarjam s svojimi deli, ni mi je treba večati, le izražam jo in dopuščam, da deluje. Ona je plemenitost sama in kadar zmorem, me preplavi.

Več je izkušenj srečanja z veličino v našem življenju, bolj znamo biti skromni.

Ko zasijemo v plemenitem, nevidnem dejanju ljubezni ali odpuščanja, in se nas dotakne presežno. Zasijemo kot otrok, ki ga je ljubljena oseba pogledala z ljubeznijo.

Tako zasijemo, ko se pogledamo v skromnosti in veličini.


Oznake: osebna rast veličina skromnost


Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...