Pojdi na glavno vsebino

Med dolžnostjo in občutkom

Ženske so dolgo verjele (ker so jih tako vzgojili), da je glavna stvar v življenju opravljena dolžnost. Ta naj bi nam podarila čisto vest in mir srca. Zakaj smo potem pogosto tako zelo nesrečne kljub vestnemu opravljanju svojih dolžnosti?

Tako so pravili in obljubljali: mož nas bo imel rad, ker bomo delavne, poštene in prijazne. Ker bomo ustrežljive in pripravljene narediti vse zanj, bo tudi on to pripravljen narediti za nas. Otroci nam bodo hvaležni, če bomo dale vse od sebe. Starši nas bodo občudovali, ker bomo vzgledne, in nas bodo veseli objeli in pohvalili ... Toda v teh dobrih namenih manjka nekaj bistvenega: manjka resnico o tem, kar čutimo, ko vse to počnemo. Tradicionalna vzgoja nikoli ni govorila o tem, da je važno čutiti, kaj resnično občutimo. Bilo je važno narediti, kar je prav, ne pa čutiti, kaj bi v resnici rade delale in kar se nam dogaja v globini, ko skušamo biti dobre. Še več: morale smo se siliti biti vesele, da opravljamo svojo dolžnost. Če te dolžnost ni osrečevala, je bilo s tabo nekaj narobe ... Poslušati svoje občutke je bilo odveč, saj ne povejo, kaj je prav, ampak samo govorijo o naših željah. Želje pa motijo opravljanje dolžnosti. Ali naj zjutraj, ko me čaka kup dela, začnem misliti, katere so moje želje? Kam pa bi prišli? (Ja, to res pravo vprašanje!) Služiti dolžnosti ni plemenito, je le bežanje. Rešuje nas samozavedanja, razmišljanja in izbiranja. Rešuje nas pred resnico, ki se skriva v občutkih. Če nimam dolžnosti, moram začeti razmišljati, kaj si želim, izbirati. Če sem doma, ker so slučajno vsi so odšli na izlet in imam dan zase, se moram zamisliti, kaj naj bi počela sama s seboj. Zato pa bi morala najprej misliti, kdo sem, kaj zdaj čutim in česa si želim. Kdaj so se ženske naučile spraševati, kdo so? Koga je to sploh zanimalo? Glavno, da so delale, kar so pričakovali od skrbne ženske. Vsi so vedeli, kaj naj pametna ženska dela, to je bil odgovor na vprašanje, kdo je. Sem tista, ki naj kuha, čisti, vzgaja, ustvarja dobro voljo, hodi v službo, streže starim in bolnim? Ali je to odgovor na vprašanje, kdo sem? Če vzamete ženski njene dolžnosti ... kaj ji ostane? Če ji vzamemo proč vse opravke, kdo je? Kaj vidi v sebi? Za kaj živi? Tako odkrijemo, da je danes ženska še vedno služabnica svojega demona dolžnosti. Nismo več take reve kot prababice: vozimo avto, odhajamo zdoma, imamo tudi svoj denar, a še vedno se nam dogaja, da raje ne mislimo, kaj si želimo. Raje gledamo, kaj bi bilo treba še (bolje in več) narediti ... in v tem iščemo zadoščenje in samozavest. Mislimo, da nas preganja vest, toda tisto, kar nas sili k delu, ni vest. Svoje vesti, ki prebiva v resnici, ne slišimo več. Slišimo samo še brezdušne litanije notranjih zapovedi: »Kaj bi morala danes še narediti?« Spisek se nikoli ne konča ... Tisto, kar nas preganja, je mrki demon dolžnosti, ki hodi za nami in šepeta: »Ne počivaj, ne misli, kaj bi rada, nikar ne čuti, kaj se ti dogaja, ne sprašuj se, ali je prav, da se tako ženeš, ne opazuj, kaj se res dogaja v tvoji družini, raje delaj, delaj, delaj... » Zakaj je to demon, zla pošast? Ker ga ne zanima, da bi živele v čistih mislih, nasprotno. Vabi nas, naj se zavijemo v meglo vsega, kar moramo delati, da izgubimo svojo pot. Ko slišimo sebe, da rečemo, »To moram narediti«, govorimo z njegovim glasom. Ko rečem, da moram kaj storiti, tisto ni več čisto delo. Čisto je šele, ko rečem: » To želim narediti, to čutim, da bom naredila iz srca in čutim, da je resnično.« Ko čutim, da je res, kar govorim, sem v čistosti srca. In ko se odrečem vsem dejanjem, ki so le napol resnična, občutena in izbrana. Vera vase se začne, ko umre dolžnost in se rodi prečiščena odgovornost, v kateri sta doma tako DA kot NE, odvisno od tega, kaj smo sposobne tisti hip narediti z občuteno toplino.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...