Pojdi na glavno vsebino

Materinstvo z nasmehom

Donald Winnicott (1896-1971) je veliko ime pediatrije in otroške psihoanalize. Med leti 1939-1962 je posnel 50 razgovorov s starši za BBC, v omenjeni knjigi pa najdemo izbor najzanimivejših. (Colloqui con i genitori-Pogovori s starši, Raffaello Cortina, Milano 1995) Avtor se je vedno trudil (in imel tudi dar za to ...), da bi staršem in širšemu krogu ljudi posredoval poglobljen, a uravnovešen odnos do starševstva. Imel je rad otroke, a rad je imel tudi matere in očete.

V njegovem pojmovanju ljubezni do otroka ni bilo nobene prenapetosti, pretirane zahtevnosti, velikih pričakovanj. Naj navedem samo dva drobna namiga iz knjige, ki sta mi bila posebno všeč: poglavje Kaj nam gre na živce ter poglavje Občutek krivde. Duhovito, strpno in modro se odziva na dvome mladih staršev ter pomaga, da ovrednotijo vse, kar zmorejo. To se mi zdi zelo zdravilen pristop, pravzaprav edini, ki resnično pomaga. Kaj nam gre na živce Prvi razgovor se vrti okoli vprašanja, kar najbolj spravlja ob živce mlade matere. Zdi se, da prav vse najtežje prenašajo nered, s katerim majhni otroci preplavljajo vse prostore v hiši, ter popolno pomanjkanje kotička zase, miru, kraja v hiši, kamor bi se bilo mogoče zateči čez dan ... Mlade matere morajo leta in leta živeti sredi nikoli pospravljene (ali bolje: vedno na novo razmetane) hiše, otroci se igrajo povsod in ne le v svoji sobi (praviloma v otroški sobi niso nikoli ... ), stalno so ji za petami in je ne pustijo, da bi karkoli počela na samem, polni so neizčrpne energije, s katero se lotevajo vsega, ona pa ogluševa od njihovega klepetanja, kričanja, zahtev in klicanja brez konca ... Majhni otroci, še zlasti, če jih je več, popolnoma preplavijo materin čas in prostor in povrh tega se jim zdi, da imajo do tega pravico. Otrok se ob koncu dneva ne zahvali za opravljeno delo, za vseh tisoč stvari, ki jih je mama tisti dan naredila. Manjši je, bolj misli, da mu vse pripada .... V čem je težava? Da matere mislijo, da je kaj narobe in da niso dobre matere, če jih vse to občasno moti, jezi in kdaj spravlja ob pamet ... Noro je misliti, da bi lahko bilo drugače, pravi Winnicott, še bolj noro pa je misliti, da bi bilo to dobro. Kaj si pričakujemo? Vse bi moralo biti sproti pospravljeno, vsak otrok bi se moral igrati na svojem mestu in govoriti ravno prav in ob pravem času ter delati tisto, kar najmanj moti ... Ta idealna slika je pravzaprav tragična in komična obenem: kako si lahko sploh kaj takega pričakujemo od zdravih in bistrih otrok? In vendar si mnoge matere očitajo slabo voljo, grozno se jim zdi, če vzkipijo, in strašno, če jim gre vse to na živce, da nimajo niti minute zase. VSE JE V REDU! Ne more biti drugače, predvsem pa ne bi bilo prav, da bi bilo drugače! To seveda ne pomeni, da moramo pri tem uživati, jeza je še kako upravičena in naveličanost tudi. Winnicott duhovito pravi, da je \"zdrava kletvica\" lahko dokaz dobrega materinstva, torej sposobnosti, da realistično izrazimo, kar čutimo, ker se zavedamo, da čez določeno mero ni mogoče ostati mirne. Dejstvo, da je \"krivec\" naš otrok, dejstva ne spremeni. Otroka lahko srčno ljubiš in obenem srčno zasovražiš njegovo vseprisotnost. Ozavestiti svoje počutje in čutiti, da je upravičeno, nam pomaga ostajati verodostojne. Ali se nam mogoče zdi neprimerno, če nas jezi, ko bančni uradnik klepeta, pred okencem pa čaka cela vrsta ljudi? Če pa naš otrok počne stvari, ki njega zabavajo, nas pa ne, bi morale čutiti drugače? Ali res moramo s strtim srcem misliti, kako bi bilo lepo biti idealna mama, ki cel dan radostno poplesuje med razmetanimi igračami, kuhinjo, perilom, službo in zdravniki, knjigami, računi in sorodniki ... vedno čudovita in ljubezniva, nečloveško vzdržljiva in brezskrbna. Smo res prepričane, da hočemo, da naši otroci mislijo, da vse to zmoremo in da naj bo to tudi njihova srečna usoda? Ali ni ljubezen tudi to, da vidijo, kaj je človeško in se to naučijo sprejeti? Občutek krivde Winnicott pravi tudi, da je materin občutek krivde nekaj, za kar se ni treba obsojati, nasprotno, važno je vedeti, da gre za dragoceno sposobnost, ki pomaga vzgajati. Brez občutka, da smo odgovorne, bi otroci zelo trpeli. Zakaj? Starši, ki sploh ne poznajo občutka krivde, niso skrbni, nikoli jih ne skrbi, kaj se dogaja z otrokom, nikoli ne razmišljajo, ali bi lahko kaj popravili, vedno krivijo druge za stiske svojih otrok, nikoli ne prevzamejo najmanjše odgovornosti, nikoli niso krivi sami, vse je odvisno od otroka, od okoliščin, od drugih .... popolna odsotnost občutka krivde pri vzgojiteljih je prava mora za otroke: nič, kar gre narobe, ni v zvezi z ravnanjem staršev. Če ste polne občutkov krivde, to sicer ni ravno balzam za vaše razpoloženje, a če pomislite, da je v tem nekaj dobrega ... vam bo odleglo! Veselimo se vsega, kar zmoremo in znamo narediti za svoje otroke! Tega je veliko in neskončno več kot vsega, kar si pravimo, da bi morale ...

Oznake: za starše


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...