Pojdi na glavno vsebino

Mala enciklopedija čustev –mučna prizadevnost

Kadar kaj delamo tako, da se ob tem mučimo,razmnožujemobolečine.

Mučno prizadevanje

Mučno prizadevanje ne pomaga na nobenem področju.

Če se trpeče ukvarjamo z otrokom, se ne počuti ljubljenega. Prav tako ne uživa naše ljubezni partner ali katerikoli človek, če nam je dajanje mučno.

Delo, ki je mučno, praznovanje, ki je mučno, usluge, ki so mučne … vse to je moreče.

Pa vendar radi vztrajamo in se ženemo. Kaj dosežemo?

Ljudje lahko opazijo našo požrtvovalnost. Lahko so hvaležni za usluge. Lahko jim je žal za naše naprezanje in se čutijo krive, da nas mučijo s svojimi potrebami. To pa je tudi vse. Milosti, bližine, uživanja ljubezni in topline ne more biti. In zato se dobro tudi ne vrača.

Nezavedno smo prepričani, da je v muki neka zaslužnost, ki bo nagrajena. A to je tragična zmota.

Vse, kar delamo, je vedno samo razmnoževanje osnovnega nagiba. Muka »ima mlade« in vse, kar dosežemo, se vrača v družbi novih muk.

Ljubeče prizadevanje

Prizadevanje pomaga, če v njem ni muke. Lahko je delavno, tudi zahtevno, a v tem ni mučnega naprezanja, napora, stisnjenih zob, izčrpavanja.

Prizadevna ljubezen je čustvo, ki ga gibljejo navdih, blagor, jasnost.

Vemo, kaj si želimo, in to nas vabi in vodi. Tudi ko se zdi cilj strašno daleč in nas zaboli, ker je hrepenenje tako močno, je treba odvrniti pogled proč od bolečine, v smer rešitve.

Mučni, boleči občutek je samo koristno sredstvo: pove nam, kaj se nam ta hip dogaja in od česa se želimo oddaljiti. Usmerja nas drugam, ker tu ni rešitve, kaže smer, želi nas odvrniti od slepe ulice sterilnega vztrajanja.

Ko vas partner ne usliši in čutite nož v srcu, se vprašajmo, česa si želimo zdaj in kje je to? V katero smer je treba kreniti?

In naredimo karkoli, kar pelje tja. Zdaj.

Ko ne moremo do svojega cilja, vse pride prav: prositi za pomoč, iskati podporo, dati srce za svoj namen. Samo eno je narobe: delati, kar nam je mučno.

Negovati življenje

Naše delo je iskati, kar je vitalno v nas in v drugem, ujeti trenutek živosti, topline, srečanja, najti prehod sredi trnja, ki ne boli. In pustiti za seboj, kar ne gre. Mučno občutenje govori, da smo na napačni poti.

Odpovejmo se mučni prizadevnosti, martranju, saj že beseda sama pove, da gre za muke. Tudi nam ne pomaga, če naš bližnji trpi za nas. Nam pomaga, če partner, mama ali oče, naš otrok trpijo za nas?

Pomaga nam, če vidimo njihov ljubeč pogled, začutimo roko na rami. Ne pomaga nam njihovo krvaveče srce. Lahko za hip sočutvujejo z nami, morda zajokajo z nami, a potem smo potrebni nasmeha, upanja, vere vase. Roke, ki podpira, oči, ki zasijejo skozi meglo, besede, ki žari.

Nehajmo se mučiti za svoje cilje. Mučni cilji so mrtvi in ko pridemo tja, najdemo samo svojo izpraznjenost, svoje brezdušno truplo.

Ko se mučimo, sejemo trpljenje in smrt.

Ko delujemo tako, da se ob tem počutimo tudi polne upanja in močne, potešene in povezane z zdravimi silami v sebi in okolju, sejemo ljubezen in prerojenje.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...