Pojdi na glavno vsebino

Mala enciklopedija čustev 1: gnus in strah

Ti dve čustvi je važno ločevati, ker jih lahko upravljamo le, če so nam jasna. Zamenjevati gnus in strah nam preprečuje učinkovito reševanje stiske.

Ko nas kaj stresa od gnusa, nam je odvratno in grozljivo, ne prenesemo dotika. Jasno čutimo, da nas dotik fizično ne ogroža. Ogroža nas psihično. Skromni pajek na steni ali kobilica, ki se je bojimo, kača, ki ni strupena, majhen škorpijonček … nas ne morejo ubiti, to dobro vemo. A stresa nas odpor in to je lahko tako močno, da dobimo napad tesnobe ali celo panike.

Ko nam grozi pik zelo strupene živali, ko srečamo razjarjenega medveda, ko nas fizično napade sovražen človek, ko se zemlja trese, ko nas preplavi voda, je stvar drugačna. Čutimo jasno in stvarno ogroženost, treba je braniti telesno preživetje.

V prvem primeru nas ogroža naše notranje doživljanje, torej čustveno stanje, ki ga prebuja že dotik sam. Še več, že misel na stik je lahko neznosna. Ko ne prenesemo določenega vzgiba, namena, misli v sebi, pomeni, da nam je stik s tem, kar ga sproži, neznosen.

Ko mislimo na napadalnega medveda, nas ni strah, če ga ni v bližini. Ko mislimo na žival, ki se nam gnusi, je že misel dovolj, da dobimo kurjo polt.

Vprašanje glede grozljivega gnusa se zato naslednje: kaj mi je tako neznosno odvratno, gnusno in ogrožajoče čutiti, misliti ali želeti, da tega ne prenesem?

Kaj v meni povzroča tako močan odpor, da se pojavi nujnost, da to oddaljim od sebe za vsako ceno … celo uničim?

Kajti gnusni stvor je tisto, kar želim spraviti z obličja zamlje … da bo svet (JAZ) končno lep in varen!

Ob grozi pred realno nevarnostjo nam pomagajo pristopi, kjer se učimo uporabljalti moč, zbranost in spretno samoobrambo. A gnusno bitje je psihična realnost, občutek, ki ga ne premagamo z voljo in pogumom.

Ob grozi, ki je povezana z gnusom, pomaga samo stik z resnico.

Zato se je najbolje ozreti vase, v tiste lastne občutke in misli, ki so nam smrtno odvratni, pa tega niti ne vemo. In pomisliti, ali ne bi bilo lažje živeti, če to gnusno grozo spoznamo in prepoznamo za to, kar resnično je. V nas ni ničesar gnusnega, so samo občutki, v katerih smo se nekoč znašli sami, zavrnjeni, osramočeni in sebi odvratni- in nikogar ni bilo, ki bi pomagal in nas stisnil na svoje srce.

Danes je mogoče storiti kaj drugega. Tu smo, da si podamo roko in stopimo na svetlo, v življenje …in vsem gnusno se pretopi v črno lužico prestanega trpljenja, ki jo popije sonce.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...