Pojdi na glavno vsebino

Ljubiti izgubljenega otroka

Mnoge matere šele čez leta dojamejo, da so nekoč v srcu zapustile svojega otroka, ker so bile preobremenjene z lastnim trpljenjem. Te vrstice zato posvečam materam, ki so izgubile stik z otrokom, še zlasti s hčerkami.

Niso ga zmogle obdržati v naročju, niso ga zmogle ljubiti in otrok je zataval v svet brez občutka, da ima za vedno varen dom. Občutek, da nas odrasli otrok sovraži, ker je trpel zaradi nas, je ena največjih bolečin, s katerimi se lahko srečujemo ženske. Edino zdravilo za naše strto srce je nova, prečiščena ljubezen do izgubljenega otroka. To je tudi edini način, da mu danes pomagamo, da najde pot domov. Nismo bile ljubljene, to je res, a prav tako je res, da mnoge med nami niso znale ljubiti svojih otrok. Priznati si to resnico je ključno dejanje našega ženskega dostojanstva. Nobene ženska - mati se ne more uresničiti, dokler ne preplava velike reke, ki jo je nekoč pogoltnila in spremenila v omračeno, hladno bitje, ki ne zna ljubiti. Brez resnice o svojem materinstvu ne moremo naprej do svoje življenjske sreče in uspeha. Nekje na dnu bomo čutile, da si tega ne zaslužimo, ker nismo opravile nečesa velikega. Zato bomo sebe ustavljale in si rezale noge na vse načine. Naše olajšanje se začne s pogledom v to resnico o nedokončani nalogi, se nadaljuje s srečanjem z veliko bolečino te odgovornosti ter se zaključi z odločitvijo, da želimo danes čutiti, kar nekoč nismo znale. Toda to je treba storiti brezpogojno in brez zahtev do otroka, do njegove ljubezni. Zakaj? Naš zapuščeni otrok (premalo ljubljeni oziroma občuteni otrok se vedno počuti zapuščenega) nas ni dolžan ljubiti. V tem je velika sprememba glede na klasično vzgojo. Včasih je veljalo, da mora otrok čutiti hvaležnost in spoštovanje, pa čeprav je dobil le življenje in potem trpljenje. Starši so lahko zahtevali svoje ne glede na to, kar so kdaj dali. A v tem ni pravičnosti in ni resnice. Ne gre za to, da dajemo otroku denar, da se mu podredimo, da mu služimo. To sodi v razvajanje in odkupovanje, ki z ljubeznijo in resnico nima nič. Gre za to, da danes v luči novih spoznanj globoko in živo čutimo svojega otroka , ga imamo v srcu in vedno na svoji poti, ga brezpogojno sprejemamo. Nase jemljemo svoje novo materinstvo v najčistejšem pomenu. To nam vrne materinsko moč, samospoštovanje in sposobnost, da presojamo, kaj želimo in zmoremo danes dati, kar bo dobro, čisto in zastonj. Takrat, ko smo ga zapustile, otrok ni rabil materialnih dobrin, iskal je pozornost, sprejemanje in čustveno odprtost zastonj, brez pogojev in zahtev. To danes lahko ponudimo, če hočemo. Morda dalj časa ali nikoli ne bo sprejeto, a nas bo odrešilo občutkov krivde in težnje, da bi odrasle otroke razvajale, se pred njimi poniževale, prosile za razumevanje, se grizle, očitale ali se odkupovale ... namesto ljubile. Čisto življenje se lahko spet začne. Ne polagajmo računov svojemu otroku, kaj vse nam je dolžan. Če nam želi, zmore in hoče izkazovati ljubezen, je to samo njegova stvar. To se ne tiče naše notranje resnice in občutka, kaj želimo MI storiti zanj. Lahko izplavamo iz mrzle reke in na drugem bregu čakamo svojega otroka, da se vrne. Brez zahtev in očitanja, a v ljubezni, ki ne pozna vdaje. In kaj si lahko rečem kot mati? Jaz sem tista priča, ki mora videti in mi potrditi, da je danes drugače in da je moja toplina verodostojna. Te potrditve mi ne more dati otrok in to tudi ni otrokova naloga. Odpustim si takrat, ko JAZ doživim, da sem končno sposobna ljubiti svojega otroka iz srca.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...