Pojdi na glavno vsebino

Ljubim, kar pogrešam

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Ljubim, kar pogrešam

Pot iz pomanjkanja katerekoli vrste je uspešna le, če spoštuje ključne korake zdravilnega procesa. Vadimo jih na Veri vase, a dokler se ne srečujemo, lahko vsak po malem poskuša hoditi to pot.

Prvi korak je opredelitev pomanjkanja. Kaj točno me muči, kaj mi zdaj najbolj manjka? Že tu se nam pogosto zatakne, če tavamo v meglenem nazadovoljstvu nad VSEM. Vsega se ni mogoče lotiiti. Če rečemo, da je vse narobe, pomeni, da rečemo, da ne bom naredili nič. Razjasnjevanje nezadovoljstva je zato resno in pomembno uvodno delo, ki ga težko speljemo sami, a lahko se naravnamo v to smer in si prisluhnemo, če imamo dosegljive sorodne duše.

Drugi korak je sočutje z odkrito bolečino. Posluh, prostor za to, kar postane očitno. Biti s seboj, videti jasno, kako nam je, ko to doživljamo, in počasno razumevanje, zakaj v tem ostajamo oziroma zakaj smo verjetno tako dolgo nepremično ostajali v tej stiski. Posluh brez sovražnosti do bolečine dokazano zdravi. Zato se odvajamo obsojanja sebe, samoočitanja, zavračanja dela sebe, ki je bil neuspešen in pobit ali se je vdal. Tu odlagamo sovražni naboj do krivca, pa naj bomo to mi ali krivični drugi. Tudi tu je potrebna podpora, da ne pozabimo gledati tudi vsega, kar smo, imamo, zmoremo, prejemamo.

Tretji korak je ustvarjalni premik. Iščemo in najdemo misel in dejanje, potezo, korak, ki utirajo novo pot. Ne ponavljamo tega, kar smo delali v občutku pomanjkanja, ampak iščemo in hodimo v neizhojeno smer.

Pomanjkanje ni usoda in ni prikaz možnega. Je samo slepa ulica, v katero še in še zahajamo.

Vse se začne tako, da se iskreno, globoko in ljubeče vprašamo, kaj najbolj pogrešamo. In da si vprašanja ne bojimo postaviti, ker pot vedno obstaja.

Glejmo skupaj v smer izhoda in podpirajmo se, da nihče ne ostane sam.


Oznake: osebna rast pomanjkanje

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...