Pojdi na glavno vsebino

Ljubezen kot obilje

Ljubezen je mogočna sposobnost z mnogimi obrazi.

Ljubezen ni čustvo, je sposobnost za tiste, ki si želijo močnega, polnega življenja vsak dan.

Mnogi dobri ljudje si z najboljšimi nameni prizadevajo, da bi vedno delovali milo, kot da je ljubezen rožnato in mehko čustvovanje, v katerem se topimo in smo ganjeni od topline, ki nas preveva. To je zelo zavajajoče prepričanje, samoprevara, ki skriva temne dele naše osebnosti. Govori, da druge vidike ljubezni odklanjamo in zato je tudi jasno, da nočemo zares ljubiti.

Nismo mi, ki vodimo ljubezen in ji zapovedujemo, kakšna mora biti. Ljubezen je večja od nas in nas vleče v vedno nove izkušnje, kjer je treba potegniti na dan zmeraj kakšno novo sposobnost.

Veščin, ki sestavljajo ljubezen, je veliko, in vsaka prispeva k temu, da ostaja naša osebnost resnična, živa, blagodejna, obenem pa sveža in v nenehni prenovi.

Tu spodaj naštevam tiste, ki se mi zdijo najpomembnejše.

Sposobnost, da dajemo pozornost in znamo poslušati brez siljenja drugih v karkoli, je temelj vsega. Če jo gojimo vsak dan, lahko upamo, da nas bo varovala pred nasiljem nad drugimi, togostjo in pred krivičnostjo. Bolečine in krivico povzročamo vedno, ko smo zaverovani vase.

Sposobnost, da drugega ovrednotimo, upoštevamo in spoštujemo, da smo skromni pred njegovo skrivnostjo, omogoča drugemu, da se doživlja kot dragoceno bitje v naših očeh. Pomaga nam, da ne sodimo in nas varuje pred vzvišenostjo, dajanjem nasvetov ali pomilovanjem kogarkoli.

Sposobnost, da občudujemo darove drugih, njihovo lepoto, dosežke in ustvarjalno moč, nam pomaga, da jih podpiramo v vsem, kar lahko podarijo nam in svetu. Mi sami se ob tem počutimo pomembne in koristne, ker čutimo, kako vplivamo na njihov razcvet.

Sposobnost, da presegamo nesporazume, zamere, gradimo mostove … nam pomaga do zaupanja. Če se odpovem maščevanju in grenkobi in raje vedno iščem izhod, ki me krepi, lahko verjamem v druge in v življenje. Vem, da ne morem obupati in da moja želja po poravnavi varuje moje življenje pred sovraštvom, pa naj drugi počne karkoli.

Sposobnost, da iskreno in vztrajno izražam svoje potrebe in želje, mi pomaga ohranjati močno in odprto srce. Ne domišljam si, da drugi rabijo bližino, podporo, počastitev svojih sposobnosti, nežnost in poslušanje … jaz pa ne. Zase skrbim z isto vztrajnostjo, predanostjo in toplino kot za tiste, ki so mi dragi. Vem, da to hrani mojo sposobnost, da ljubim.

Sposobnost, da znam iskati, sprejemati podporo in bližino, čutiti svojo ranljivost in jo negovati, je ključna. Brez tega ne morem nikogar zares ljubiti, saj od njega pričakujem, da bo sprejemal to, česar jaz ne morem ali nočem sprejemati. Med nama je zid, saj zavračam možnost, da bi od njega tudi sprejemal.

Sposobnost, da z drugimi praznujem življenje, delim veselje, dosežke, uspehe, radost, je enako pomembna kot sposobnost, da delim žalost, strah in nemoč. Velikodušno praznovati, kar imamo, nam pomaga, da se znamo pridružiti drugim pri njihovem praznovanju.

Sposobnost, da ljubimo, je pisana kot življenje samo.

Kot venček cvetja, klasja in sadov, ki ga položimo na mizo in občudujemo obilje, ki ga izžareva.

Imejmo ta venček pred očmi vsak dan, kajti vsak dan je treba vplesti kaj svežega, ko staro odcveti in pove, da ni več živo.

Sposobnost, da ljubimo, je ranljivo obilje.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...