Pojdi na glavno vsebino

Ljubezen ali samoljubje

Ena od glavnih ovir na naši poti v notranji blagor je samoljubje. Mnogi ga zamenjujejo za ljubezen do sebe. Prej se ga rešimo, prej bomo začutili moč svojega srca.

Samoljubje nas nagovarja, naj tiste, ki nas ranijo, napademo. Saj so nas vendar prizadeli! Ali ni prav, da iz spoštovanja do sebe damo drugemu razumeti vso svojo jezo in prizadetost? Ali naj kar takoj odpustimo, tako da bo drugi naslednjič še nesramnejši? Predvsem pa nas samoljubje prepričuje, da je prav zameriti. Da imamo do tega pravico, da je naravno in skoraj nujno ... No, pa ni res ne eno ne drugo. Ob naših izrazih užaljenosti nihče ne postane pozornejši do nas in v zameri ne delamo v svoj prid. Prva skrb naj bi namreč bila ta, da takoj poskrbimo za svoje počutje, saj je potrebno okrepiti občutek lastne vrednosti in svoje stabilnosti. Ko me kdo porine, se moram najprej ujeti, da ne padem! Šele potem se lahko ukvarjam s čim drugim. V izgubi ravnovesja in varnosti pač ni mogoče narediti ničesar učinkovitega zase. Običajno mahamo v prazno, rušimo odnose in se zapiramo. Samoljubje prepoznamo prav po tem: po sadovih. Samoljubne užaljenosti ne zanima, koliko nam je težko, kaj zmoremo in česa ne, kaj je z našim notranjim mirom, ponosom, vero vase. Samoljubje ima vedno samo en cilj; izraziti zamero in uveljaviti svoj prav, pa naj stane, kar hoče. Ljubezen pa bi nam narekovala drugačno držo: čim prej naj ti bo lažje, bi nam dahnila na uho, čim prej pomisli, kako je drugi ujet v svojo človeško izkušnjo, otrok svoje preteklosti, bitje kot ti. Ni ne modrejši ne pametnejši od tebe. Poglej se, kako se zaletavaš v kletki svoje zamere, kako mahaš okrog sebe brez bistrovidnosti in notranje suverenosti. Vrni se v moč, ki ti bo odprla vrata, v hipu lahko zapustiš to prizadetost in zajadraš v svobodo! Ni treba, da daš drugemu prav. Ukvarjaj se samo s seboj, s svojim mirom, ne z drugim. V sebi mu lahko rečeš: » Zdaj ne očitno moreš razumeti in podpreti. Ne želim se mučiti v zameri zaradi tebe. Sebi un tebi dajem čas.\" Ljubezen je zaščitniška, skrbna. Ne zanima je, ali imamo prav, ne zanima je, ali bi bilo prav drugega naučiti, kako naj nas ljubi. Zanima jo, da ne pademo v vihar, v katerem bomo izgubili svoje dostojanstvo, želi, da čim prej postanemo sposobni svobodno presojati in velikodušno ukrepati. Prosvetljevati drugega, ga učiti, mu grenko pojasnjevati, kako je z nami ... so težke in včasih nemogoče naloge. Samoljubje nam jih rado nalaga. Poriva nas v garanje za čim bolj zapletene cilje, ki naj jih dosežemo čim prej, pa četudi je treba iti v boj in dobiti vse polno udarcev in ran. A samoljubje vihti svojo zastavo in hoče imeti zadnjo besedo, ponuja nam občutek pravičniške užaljenosti in obeta nam poravnavo, ker bo drugi šel vase in - končno - strto priznal, kaj nam dela! Največkrat pa ni tako. Nepravični človek se bo še naprej ukvarjal s svojimi manevri, ostali pa bodo dojeli, ko bodo sposobni in voljni to storiti. Prav gotovo pa se ne bodo pripravljeni strinjati z nami samo zato, ker se bomo namučili s prepričevanjem, dokazovanjem in čustveno nabitimi zahtevami po razumevanju. Ljubezen pa je modra in ve, kako se svet vrti. Zato nas ne poriva v tvegane spopade. Uči nas, naj vsak hip poskrbimo za svoj notranji blagor. Šele ko bomo trdni v sebi, na varnem pred vratolomnim samoljubjem, bomo lahko storili kaj učinkovitega: drugemu pomagali, da se nam spet približa, odvrnili objestneža, odpustili podlost ... Samo ljubezen je učiteljica blagodjne samoobrambe.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...