Pojdi na glavno vsebino

Levjesrčni

Levjesrčni

Pri svojem delu s slovenskimi odraslimi opažam neverjetno razširjen strah pred napakami. To mi daje misliti, da gre za kulturni vzorec, ki se prenaša  na otroke in potem naprej na odrasle. In vendar zmoremo, če se podpiramo.

Ko sem prebrala spodnji citat z nove knjige avtorjev, ki sta mi je zelo všeč, sem takoj pomislila, da je to pravzaprav knjiga, ki govori o odraslih, ki jih srečujem.

Strah pred napakami je mogočno čustvo, ki otroke poriva v možgansko dejavnost, naravnano na NE: to je zaprto, hiperaktivno odzivanje, ki zavrača nove izkušnje. Za svoj razvoj pa bi potrebovali ravno nasprotno: se odpreti svetu, sprejeti težke trenutke in jih pogumno prestati. Temu pravimo strokovnjaki da-možgani. To je um, ki pravi življenju DA. Skratka, gre za zaupanje v življenje, v predajanje novim izkušnjam ob pripravljenosti, da občutimo in izpeljemo vse prijetno in neprijetno, kar sodi zraven. Nekateri se zatečejo v umik in vdajo, drugi v razvajenost in obešanje na starše in pozneje na avtoritete , tretji v napadalnost in nekateri v prisilno odličnost. Le živega sodelovanja z novim ne vidimo. (The yes brain: how to cultivate courage, curiosity and resilience in your child. Avtorja sta Daniel J Siegel in psihoterapevtka Tina Payne Bryson)

Prav majhen otrok se ne boji napak: ni ga sram, če pade, medtem ko se uči hoditi ... A potem pridejo zahteve in pričakovanja odraslih, šola, želja, da bi bili sebi in staršem samo v ponos. Otroci pred izpiti, mladi pred maturo ... že kažejo jasne znake tega tesnobnega odzivanja. Namesto dostojanstva se razvijajo nezaupanje do drugih - sodnikov, samoljubje in po drugi strani sram in podcenjevanje sebe. Potem pride odraslost, strah ne mine in odzivi se samo še okrepijo. Obenem opažam tudi, da se le malokdo med nami zaveda, kako je strah pred napakami NENARAVEN, vcepljen in zato minljiv. Tega se lahko odvadimo, se odpremo in vzljubimo novosti z zaupanjem, ki ga ima zdrav in v življenje toplo pospremljen otrok. Tudi otroci in odrasli, ki so po naravi zahtevni do sebe in perfekcionisti, se lahko umirijo in napredujejo z večjo lahkotnostjo.

Poglejmo malo vase in v svoje odzivanje.

Kako se počutimo, ko nas kdo opazuje pri delu?

Kako nam je, ko bi radi na glas povedali svoje mnenje na predavanju?

Koliko se bojimo, da bomo naredili kaj narobe, ko pripravljamo kakšne dogodek, slavje ...?

Koliko se ob novi nalogi veselimo svojega dela in koliko se bojimo, da ne bo v redu, da bomo doživeli kritiko in da bomo trpeli?

Koliko smo nezaupljivi do odziva učitelja, ki smo ga sicer že spoznali kot naklonjenega, pa še vedno ne verjamemo, da nas res ceni in da lahko računamo na razumevanje?

Ustavljati svoj um, se ograditi od novosti, cenzurirati svoje pobude, zavidati tistim, ki si upajo ... vse to ustavlja družbo grenkobe in medsebojne ogroženosti.

Življenje nas vabi v nove izkušnje. Odprimo srce in poiščimo podporo, če smo polni strahu. Skupaj se lahko učimo živeti pogumno in levjesrčno. Vredno je in pomembno: za nas, za naše otroke, za prihodnost vseh.


Oznake: osebna rast sram vera vase


Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...