Pojdi na glavno vsebino

Lepo življenje kot resno učenje

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Lepo življenje kot resno učenje

Lepega življenja ne moremo kar improvizitrati. Vse bolj postaja jasno in dokazljivo, da brez resnega učenja ne pridemo daleč.

Docentka Laurie Santos je na slavni univerzi Yale pred tremi leti odprla seminar Psihologija in dobro življenje. Ugotovila je namreč, da je večina študentov anksioznih in da živijo v stresu in se bojijo prihodnosti, pa čeprav študirajo v odličnih pogojih in imajo veliko možnosti za prestižno delo ter družine, ki nudijo varnost. Na veliko presenečenje se je prijavilo zelo veliko število študentov.  L. Santos je podčrtala, da to ni seminar, kjer bi nakladali in površno kaj obetali. Za dobro počutje so potrebni resen študij, delavnost in strokovno utemeljena metoda. Povedala je, da so bili študentje presenečeni, ko jim je dokazala, da verjamejo v popolnoma napačne »resnice« o sreči in uspehu. Raziskave so na primer že davno utemeljile, da višji dohodki ne pomenijo večje sreče ali občutka uspešnosti, pa ljudje kljub temu hlepijo po teh dobrinah in si obetajo spremembe v počutju. Študentje so lahko spoznali znanstvene osnove dobrega počutja ter potem izdelali osebni načrt, da bi prestopili v slog odločanja, ki pomirja in daje občutke moči in uspešnosti, in ima STVARNE osnove.

Še drug pogled. Satya Nadella, ki je vodil orjaški Microsoft , je pred časom (Repubblica Donna, 10.2.2018) povedal, da je svoje vodenje začel s tem, da je zaposlenim razdelil knjigo M. Rosenberga o nenasilni komunikaciji in da je dosledno gojil prijetno ozračje sodelovanja in odprtosti na vseh sestankih in v vsakodnevnem življenju organizacije.

Zakaj se MI SAMI ne odločimo za to, kar naredijo tisti, ki pa jih žene želja, da bi zaslužili in imeli več od ljudi???

Ali ni naše osebno življenje bolj dragoceno in vredno vlaganja  kot ti velikani trženja?

Cilj dosežemo le, če obvladamo postopek

Dobrega življenja se je potrebno naučiti (pravzaprav učiti vsak dan), to je nekaj takega kot pljučna kapaciteta. To je  tudi edini način, da smo trajnostno in resnično produktivni, ustvarjalni, obenem pa povezani. Dobro bi bilo, da bi to upoštevale vse organizacije, ki hočejo napredovati v teh zapletenih časih, a predvsem naj bi to upošteval vsak človek, ki se mu zdi, da je nemočen in da ga je življenje povozilo.

Šele ko svojo osebnost opremimo za življenje, bo vse lepše teklo. Če znamo vedno več in garamo, a smo osebnostno razsuti, napadalni, potrti, razdiralni, nemočni ... pa ne bo ne uspeha ne srečnih trenutkov. Že branje dobre knjige pomaga, a potem je potreben še korak več: začeti to vaditi z drugimi, ki nas podpirajo, mi pa njih. Tu pa se navadno večina ustavi. Naša doba nam namreč dopoveduje, da vsak najbolje uspe SAM in PROTI drugim.

Tako veliko ljudi ne naredi ničesar resnega, da bi jim bilo bolje. Izgubljamo čas in denar za vse mogoče, da bi nam bilo lepo. Kot da je slabo počutje posledica tega, kar nam delajo svet, družba, partner, sosed ali delodajalec. Potem pa zamenjaš okolje, državo, delodajalca in partnerja ... in si tak, kot si bil prej. Lasten odnos do življenja te pač ne zapusti nikoli in resnica o tem, kako res obvladaš postopke za dobro življenje tudi ne. Na naših seminarjih se še in še pokaže, da  dosledno  posvečanje svojemu cilju ob podpori drugih vedno rodi občutno izboljšanje. Bežanje v hitre postopke, v mentalni svet  in podobne iluzije pa je izguba časa in nam dolgoročno škodi.

Kot da kot bi bežali pred preprostim dejstvom. Katerim?

Da nam je RES lahko veliko lepše, če se zavzamemo za to iz srca, dovolj dolgo in zares. Da je vse, kar cveti, nastalo iz posejanjega semena, ki se mu je kdo posvetil.

 


Oznake: osebni razvoj učenje sreča

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...