Pojdi na glavno vsebino

Lepo je biti samo ljudje

Ni treba, da nas je sram, da smo samo ljudje, polni plemenitih in hkrati tudi uničevalnih nagibov.

Vsi smo ljudje in vsaj občasno začutimo (če smo pristni) zavist, ljubosumje, pohlep, napuh, jezo, zamero, razdraženost in željo po vračanju udarcev ... Če sprejmemo, da smo taki, lahko do neke mere obvladujemo vse te nagibe ... tako kot lahko greš iskat svojo ovčko, če vidiš, da ti je zbežala in zbezljala. Če me je sram, da sem samo človek, skrenem s poti in jo zavzeto mahnem proti poraznim ciljem. Bodimo preprosti, otroško pristni vsaj sami pred seboj. Kaj je hudega v tem, da si priznamo nevoščljivost ali željo, da bi koga izbrisali z obličja zemlje? Prav nič. Narobe je le, če se silimo verjeti v svoja izključno pozitivna, vzvišena ali pravična čustva, in zanikujemo svojo človeško ranljivost, svojo potrebo po opori, priznanju in pravici. Vse se začne pri pristnosti, pri tem, kar čutimo v svojem resnicoljubnem telesu. Šele nato pridejo na vrsto morala, volja in vrednote. Vrnimo se v telo, ki smo ga imeli kot otroci, in ki nam je kazalo, kaj v resnici doživljamo. Morda ni bilo plemenito, a bilo je res. KAJ JE PLEMENITEJŠEGA OD RESNICE?

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...