Pojdi na glavno vsebino

Le močna in svobodna boš ljubljena

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Le močna in svobodna boš ljubljena

Tihi strah mnogih žensk jim prišepetava zastrašujoče prepričanje, da bodo s samostojnostjo izgubile ljubezen.

Pogosto smo v izvornih družinah doživljale, da je bil oče nežen prijazen z mamo samo, ko je ta jokala, težko zbolela ali bila nebogljena. Če pa se je upirala, očitala in uresničila kakšno svojo željo mimo njega, je postal napadalen, hladen, poln zamere ali celo nasilen. Deklica lahko potem sklepa, da je nebogljenost edini način, da pridemo do zavetja, nežnosti in odprtega srca na drugi strani.

Svojo živo in ljubečo moč že v izhodišču žrtvujemo za sprejetost, zato je niti ne spoznamo. Nekatere z ostrejšim temperamentom se prepričajo, da je potrebno iti v neizprosen boj s tiranom in ga pokončati. Izid je podoben za obe, saj sta obe v isti dinamiki nesvobode. Izražena napadalnost in zadušena napadalnost dajeta isti sad.

Nebogljenost ne deluje. Če nas ima kdo rajši ob sebi in se bolje počuti, ko smo nemočne, to seveda ni ljubezen. Počuti se varnega, ker smo šibkejše, le za to gre. Če nas ima res rad, lahko to preseže in lahko postopoma preide v ljubeče občutenje močne ženske. Kar dobimo zato, ker se podredimo, ni ljubezen, zato nas ubija. Nimamo pa se česa bati in moč narašča, če delujemo brez napadalnosti in zaničevanja njegove težnje, da bi nas podredil.

Ženska, ki se podreja, da bi bila ljubljena, ni nebogljena. V njej tli velika napadalnost, polna zatrtega očitanja in zamere. On je kriv, da ona ni svobodna, to si govori. In prej ali slej (morda šele na starost), tako ali drugače bo predložila račun. Zelo verjetno bo krut, neusmiljen in brez možnosti poravnave.

Ne varajmo se, ostajati žrtev pomeni postajati rabelj.

Tudi ženska, ki napada, ni zmagovalka. To je samo drugi obrazu podrejenosti. Tiran ni onemogočen takrat, ko porušimo njegovo trdnjavo, on pa ostaja, kar je. Sprememba je v tem, da postavimo ob njegov prestol tudi svojega. Zdaj ve, da mora vladanje deliti z nami, če si želi bližino in ljubezen.

Ljubiti svojo moč pomeni ljubiti sploh. Pomeni drugim omogočati, da se povežejo z resnično, pristno osebo, ki ne prodaja svoje živosti za usluge varnosti, preživetja, sprejetosti.

Ni lahko verjeti v blagodejne učinke svoje moči. A vse ženske, ki se iskreno zavzamejo za svojo moč v paru in se posvetijo negi svojega življenja, rešijo zase v odnosu nekaj dragocenega, kar je veliko več vredno kot prejšnje sprenevedanje.

Prenesti neodobravanje, vztrajati v svojih izbirah, sočustvovati s tiranom, ki se težko odpoveduje oblasti, a si vseeno želi biti ljubljen, se povezati s tistim delom njega, ki je dostopen za srečanje, vse to ženski omogoča oboje: čutiti, da je močna, in čutiti, da je ljubljena.

Veliko odnosov bi bilo mogoče rešiti, čeprav včasih res pride do razhoda, a tudi ločitve bi bilo možno izpeljati brez vojne in brez nedolžnih žrtev. Ženske bi lahko prejemale veliko več v odnosih, ko bi se nehale prepričevati, da ni druge možnosti kot vdaja ali napad. Veliko moških bi sprejelo moč svoje ženske, ko bi ta znala speljati svoje osamosvajanje na spoštljiv in obenem nepopustljiv način.

Nova kultura ženskosti ustvarja ženske, ki se ne bojijo postajati močne in obenem potrpežljive, ker razvijajo sposobnost doseganja na ustvarjalen in živ način. Brez bojevanja, s silo, ki jo ima živa voda. Vse ženske, ki so hodile na Vero vase dovolj dolgo in izbrale novo pot, so izboljšale svoj odnos s partnerjem.

Če ženska stopi v svoj izvir in se vanj vrača vsak dan, bo vedno našla smer do morja svoje veličine.


Oznake: osebna rast ženskost

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...