Lastna soba
Pred časom sem napisala nekaj misli za ženske iz ene od skupin Blagor ženskam. Gre za to, da mnoge ženske niti doma ne najdejo prostora zase. Tudi v službi in javnosti pogosto ni dosti bolje. Nujno je, da si ga ustvarimo.
Vsaka ženska bi na svojem domu rabila prostor zase, a velika večina
ga nima. To bi bil prostor samo za nas, kjer se počutimo brezskrbne, brez dolžnosti, ustvarjalne iz veselja in kjer je vedno možno srečati sebe in pa koga, ki mu brez zadržkov povemo, kaj čutimo in česa smo potrebne.
Ali ni neverjetno, da pogosto ženska niti doma ni nikoli NA SVOJEM?
Dokler nam družba, kultura, tradicija, družinski člani ali finančno stanje tega prostora ne omogočajo (in zlasti dokler same sebi nezavedno tega ne omogočamo), ga lahko gradimo drugače.
Potrebne smo prostora, kjer nas poslušajo in ne dajejo nasvetov.
Kjer ne mislijo, da nas morajo podučiti, saj so samo ljubeči, spoštljivi
gostje. Tu se naučimo zaupati drugim ženskam, ker samo poslušajo,
uživajo naši bližino, povejo kaj zanimivega o sebi, za kar se zanimamo tudi same. Tu se naučimo molčati in obdržati zase, kar je izpovedano, kot dragocem skupni zaklad, ki ga vse varujejo.
Ustvarimo ga lahko na več načinov. Na primer s pomočjo srečanj z
drugimi ženskami, ki tudi iščejo lastni prostor. V osamljenosti in
ločenosti ne more zaživeti, ker je ženska bitje odnosov in
komunikacije.
Naš prostor hoče biti naseljen s čutečimi gosti ...
Naša resnična podoba se želi razodeti, ker smo samo v svoji potrjeni
drugačnosti in svobodi lahko močne. Žensko lahko razume predvsem
ženska in zlasti ženska, ki ji ni avtoriteta, ampak samo ljubeča
bližina. Lahko zaupamo druga drugi, da bo vsaka našla pot, če jo le
znamo poslušati. Le tako druga drugi lahko pomagamo, da začuti sebe, da razume, kaj želi, in da odloča v svobodi in razbemenjenosti.
Lahko jo vzpodbudimo, naj ustvaja svoje rešitve iz bogastva, ki je v njej, in jo podpiramo, ko to bogastvo dviga in gradi vero vase, ogrnjena v sočutni pogled ostalih žensk.
Ženski prostor za naš čas
Ženski prostor je prostor zaupanja brez nalog in dolžnosti, kjer
končno zadihamo in dobimo tisto, česar si ženske stoletja in stoletja
niso mogle vzeti: prostor srečevanja s seboj in drugimi, kjer ni treba delati ali pomagati, ampak samo biti.
Tu se ni treba siliti biti boljše, kot smo, in zaradi tega tudi od
drugih zahtevati, naj bodo čim boljši.
Lahko zaživimo svojo resnico brez strahu. Lahko utrjujemo svoje zaupanje, da je najboljše, kar smo, to, kar smo v resnici. Lahko se sprostimo v iskreni izmenjavi naše ranljivosti, zmotljivosti in potrebe po sočutju.
Če vsaj občasno doživimo to sprejetost, jo bomo potem znale dati tudi otrokom, partnerju in svetu. treba je najti vsak dan –tudi na lastnem domu – prostor zase.
Vzemimo si ta prostor zase redno, ker ne nastane sam in ker brez njega ostajamo v vrtincu dolžnosti in samopozabe. To pelje v iztrošenost in čustveni kaos.
Šele ko se naučimo biti samostojne in sočutno poskrbeti za nego
lastnega prostora, bomo potem lahko nesle v svet svojo svobodo in svoj objem.