Pojdi na glavno vsebino

Lastna hvala ... cena mala???

Pregovori nikakor niso dragocene modrosti. Pogosto so sad težko občutene ujetosti in pričajo o tem, kako smo se stoletja motali v zanki, iz katere nismo našli poti. Prezračimo si možgane ...

Lastna hvala ... cena mala Nekateri pregovori nas neopazno zamorijo, če jih nekritično poslušamo in ponavljamo. Omenjeni pregovor predpostavlja, da je v vsakem primeru neprimerno hvaliti samega sebe. Še več: ko rečeš o sebi kaj pohvalnega, se razvrednotiš. To tudi pomeni, da ne smeš javno izreči ničesar o svojih dosežkih ali o občutenju svoje vrednosti: deloval boš kot bedak in prav je, da s tem nespodobnim početjem žanješ osramotitev. Samo skromnost lahko potrdi tvojo vrednost. Katera čustva nam prebuja tak odnos do sebe? Koliko je v njem dostojanstva in iskrenosti? Koliko razvija naš moralni čut za resnico, odgovornost do sebe, sposobnost, da tudi javno zagovarjamo svoja prepričanja? Postavlja se kar nekaj vprašanj. Če si nanje odgovorimo, postopoma izstopi skriti moralni nauk tega pregovora. Ali se smeš zavedati svoje vrednosti? Ali se smeš zavedati, a moraš molčati? Zakaj? Kaj je škodljivega v tem, da javno poveš, kar misliš o sebi? Zakaj naj bi drugi ne vedeli, da se zavedaš? Zakaj je moralno drugemu prikriti, da se zavedaš svoje vrednosti? Ali pa gre za to, da se moraš čim manj zavedati? To ti namreč pomaga, da boš doživljal čim manj veselja nad seboj, ker je ponos škodljiv ... Zakaj naj bi bilo veselje nad seboj neplemenito? V čem je javno, iskreno izražena vera vase nespodobna? Ali veselje nad seboj morda pomeni, da tega drugemu ne privoščiš? Odkrivajmo še naprej vsebinsko ozadje pregovora. V katero moralno držo nas usmerja? Če me drugi pohvalijo, je to več vredno, kot če iste besede izrečem sam. Kar mi o mojem dosežku pravi moja lastna vest, ni vredno upoštevanja, priznanje je verodostojno le, če pride od zunaj. Drugi naj si prevzame odgovornost za to, (če) kdaj zaslužim pohvalo. Če drugi odločijo, da pohvale ne zaslužim ali ne potrebujem, potem nimam kaj. Tudi o tem ne smem odločati. Najbolje je, da se sploh ne ukvarjam s tem, kar je v zvezi z odkrivanjem in občutenjem lastne vrednosti. Javno lahko pohvalim le drugega, sebe nikoli. Njegovo vrednost lahko opazim. Drugi pa lahko (morda ...) hvalijo mene, nikakor pa ne sebe ... Tako se vedejo plemeniti ljudje! Ob tem drug drugemu sramežljivo mrmrajo ...«Ah, saj si ne zaslužim vaše pohvale ...« Kako vam zveni? Sama si zadevo takole razlagam: pregovor me usmerja v podrejenost, v odpovedovanje lastni vesti, v izročanje avtoriteti, v neiskrenost do sebe, v nepristen odnos do drugih. Zato je nemoralen. Verjetno je nastal tudi ob opažanju, da se najbolj hvalijo prav tisti, ki jim manjka vsaka oblika zdrave samokritičnosti. Ljudje so gotovo opažali, da so prav najzaslužnejše osebnosti tudi najskromnejše. Toda občutenje lastne vrednosti, ponos, veselje nad vsem, kar smo in zmoremo, je vsega spoštovanja vredno orodje. Res, mnogi važiči ga zlorabljajo in ga niso vredni, a prav zato je važno, da ga cenimo ter redno uporabljamo z dobrim namenom: s tem se spet vrne na ugledno mesto, ki mu pripada. Častna drža in iskrenost plemenitita posameznika in skupnost ter nas učita spoštovati sposobnost, dosežke in darove vsakogar izmed nas. Zato dajmo slovo temu kilavemu pregovoru in si raje izmislimo kaj, kar nam pomaga živeti častno.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...