Pojdi na glavno vsebino

LAHKO ODIDEŠ

Tisto, kar nas zadržuje, ni bistveno. Bistveno je tisto, kar pomaga oditi. Iz službe, iz odnosa, ki ubija, iz starioh navad ...

Mnogi ljudje se sprašujejo, zakaj se še naprej zadržujejo tam, kjer zanje ni spoštovanja, ljubezni ali preprosto razumevanja. Živeti kot riba na suhem, ptica v kletki ali lev na povodcu... je vsakdanja borba za preživetje. Zaživeti pa ni mogoče, dokler nismo na svojem. Lahko gre za odnose, za delo, za prijateljstva, za stanovanje, za duhovno življenje ...Lahko smo se vkopali v osamljenost ali v razdajanje, kjer nas ni več ... vse je lahko prostor rasti in povezanosti ali pa izgnanstvo.

Ukvarjanje s tem, zakaj ne morem proč, je zapravljanje časa. Prepoznati razloge je isto kot poznati diagnozo za bolezen. Kaj pa zdravljenje? Prepoznana bolezen lahko mirno deluje naprej tudi potem, ko smo ji dali ime in vse vemo o njej. Razlog pravzaprav postane dokončno jasen šele, ko odidemo ...

Tisto, kar res spremeni vse, je vsakdanje pripravljanje na odhod, torej nenehna povezanost s ciljem.

Res, priprava na odhod v kraju, kjer težko diham, je zahtevna stvar. Živimo dvojno življenje: z eno nogo v tem, kar zapuščamo, in z eno nogo v tem, kamor odhajamo. A prav ta zavest nam pomaga, da jasno čutimo, koliko delamo za eno ali drugo nogo in kaj je tisto važnejše.Obenem pa vemo, da imamo dve nogi in da je možno hoditi le z obema. To zavedanje nam prepriči, da bi kar odrezali del sebe. Potrebno je oditi celi.

Prav zato večina ljudi ostaja, kjer je. A možnosti seveda obstajajo, če jih le hočemo videti in izkoristiti vsak dan. Obstajajo načini, ki se jih lahko učimo v trenutkih svoje »ure na svobodi«, za katero pa je treba dati vse od sebe, da jo najdemo, jo rešimo in se ji posvetimo. Da dovolimo, da deluje na nas z vso svojo transformativno močjo.

To je nekaj takega, kot da bi se učili tujega jezika in poti po novi deželi, medtem ko smo še doma in brez sredstev za potovanje. A prav to početje vzdržuje veselje do odhoda in stik z živo željo, obenem pa se usposabljamo: učimo se, varčujemo, postajamo vedno bolj povezani s tistim delom sebe, ki nas že spremlja, a bo sčasoma prevzel vodenje.

Vse, kar nam pomaga sanjati odhod, graditi most čez brezno strahu in prepričanja, da ni možno, vsi ljudje, ki lahko podpirajo naše sanje, vsak trenutek, ko občutimo sebe na drugi strani brezna ... vse to pomaga. Oziranje nazaj pa ne pomaga. Tudi tarnanje, obtoževanje sebe, opazovanje svoje negotovosti in oklevanja ne pomaga. Tudi raziskovanje vseh neštetih razlogov, zaradi katerih smo se zpletli v svije ujetništvo ne pomaga. To pač obstaja in deluje, dokler drugo ne postane močnejše.

Čez most stopimo, ko je srce pomirjeno, telo samostojno in pripravljeno na novo podnebje, duša pa že na drugi strani z novimi ljudmi.

Odhajamo že veliko prej, kot pa dejansko stopimo na pot. Oditi je le zadnji, najlažji korak, v katerem ni več panike, krivde in nezaupanja vase. Čeprav nimamo garancij in nam lahko celo pretijo s polomijo in uničenjem, globoko v sebi čutimo, da smo na varnem.

Ni varnejšega prostora na svetu kot je naše bistvo.

Ta članek posvečam ljubi Traudi, ki je rabila več kot dvajset let, da je odšla v svobodo in sem jo zagledala pred mesecem dni pomlajeno, sijočo na berglah in tako živo! V Ljubezni, ki jo je dolgo klicala in je ona nikoli ni nehala poslušati – tudi ko so bile verige najtežje. Hvala, draga Traudi, to pot si prehodila tudi zame!

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...