Pojdi na glavno vsebino

Kultura krivde in naše življenje

V članku posredujem nekaj uvodnih misli iz predavanja Naj se nebo zjasni (o občutku krivde). Prispevek je zamišljen kot vabilo k samostojnemu razmišljanju, zato je razčlenjen na ključne misli. Želim vam veliko osebnih uvidov!

KULTURA KRIVDE Kultura krivde, v kateri živimo že tisočletja, je oblikovala usodo neštetih generacij. Psihologija posameznika je vedno tudi sad kulture in se prenaša iz generacije v generacijo. Osebno osvobajanje je tudi osvobajanje od zatiralnih silnic lastne kulture in poteka tudi po spremembah v skupnosti. Osebna pot v suverenost ima zato tudi širši pomen: od tega, da spreminjamo družinsko zgodbo svojega rodu, do tega, da vplivamo na širšo skupnost v stikih z ljudmi in na vseh ravneh svojega javnega delovanja. BOJ ZA OBLAST Zgodovina človeštva je tudi zgodovina boja za oblast oziroma boja za prevlado starejšega nad mlajšim, močnejšega nad šibkejšim, moškega nad žensko... V vseh teh razporeditvah po vrednostni lestvici navzdol gre vedno tudi za utemeljevanje te razvrstitve, ne le za to, da koga tja prisilno namestimo. To pomeni, da je večvrednost potrebno tudi utemeljevati in vnesti v psihični svet posameznika, ne le izvajati. VEČ IN MANJ VREDNI Potrebno je v tiste spodaj (in tiste zgoraj ) zasaditi občutke manj oziroma večvrednosti, ker sistem gole prisile ni dovolj stabilen sam na sebi, da bi nemoteno deloval. KULTURA KRIVDE Kultura krivde je zelo prikladno orodje, s katerim ljudi vzdržujemo v nečastnem stanju in obenem preprečujemo, da bi se zavedali krivic. Gre za družbeno dogajanje, ki pa gradijo na poznavanju človekove psihologije. Kultura krivde (ki deluje preko vzgoje, a tudi preko obredov, izročila, izobraževanja, predsodkov v znanosti in umetnosti...) paralizira upor zatiranih, njihovo zavest o lastni pravici oziroma enakovrednosti, hromi vsak vzgib zavesti ter predvsem sposobnost, da bi videli svoje možnosti in se povezali. ZATIRANJE NA DALJAVO Nasilje ali materialno onemogočanje dostopa do dobrin zahteva svoje dopolnilo na psihološki (ideološki) ravni, saj ni dovolj, da koga zadržujemo v ekonomski odvisnosti ali nepismenosti. Uspešnejše je zatiranje, ki deluje tudi na daljavo in v odsotnosti tirana, in ki ga prenašajo iz roda v rod ljudje sami z medgeneracijskim prenosom nezavednega na svoje otroke. Nevidno notranje dogajanje doseže, da brez zavestnega odločanja starši vcepijo otrokom odnos do sebe kot nečastnega bitja, ki ne more odločati o svoji usodi. ŽRTEV SE SAMA NE ZNA POZDRAVITI Iz zgodovine zatiranja tudi vemo, da se prehod od sužnja do svobodnjaka nikakor ne zgodi v eni generaciji. Judje iz taborišč so prenesli travmo genocida na svoje otroke, bivši sužnji na svoje, žrtve vojn in mučenja na svoje. Navadno žrtev sama ne zna ne pozdraviti svojega strtega srca in pohojene časti, svojo muko preda otrokom, ki pa te dediščine ne prepoznajo in jo predajo naprej .... Vojne travme se obnavljajo desetletja, stoletja ... To dokazujejo posledice kateregakoli genocida, prav tako se navadno žrtev sama ne zna pozdraviti. Tudi vse zlorabe se prenašajo iz roda v rod, kar je klinično potrjeno dejstvo. LASTNA VEČVREDNOST Zatiralci se morajo prepričevati v lastno večvrednost, da lahko vzdržujejo svojo nečloveškost, tako kot morajo prepričevati ostale v njihovo manjvrednost. Samopoveličevalne tehnike pa so del treninga vseh krvnikov. DVOM V LASTNO VREDNOST Zato lahko rečemo, da neenakost med ljudmi sloni (če opisujemo le psihološko plat) na tem, da kako neenako vrednost si eni ali drugi pripisujejo. Brez dvoma v lastno vrednost bi se ljudje ne podrejali in bi se ne počutili krive, ko jih kdo ponižuje. Glavni način, da človeka podredimo, je torej ta, da poškodujemo njegov občutek lastne vrednosti. PODLAGA VSEH ČLOVEKOVIH PRAVIC Občutek vrednosti ni luksuzni dodatek, je nujna podlaga zdravja po SZO. V podlagi človekovih pravic je prav pravica do občutenja lastne vrednosti in vse ostale pravice predpostavljajo ter omogočajo prav to. TEMELJ NAŠEGA ZDRAVJA Občutek lastne vrednosti je bistvo človekovega duševnega zdravja. Duševno zdravje sloni na občutenju lastnega dostojanstva, vrednosti in pripadnosti svetu sebi enakovrednih. Kot imunski sistem napada viruse in brani telo, tako naj bi občutek lastne vrednosti odbijal vsak poskusa vdora »virusa razvrednotenja«. Važna je seveda tudi ljubezen, a občutenje lastne vrednosti je pogoj, da si ljubezen sploh predstavljamo in želimo. Poglejmo razliko v doživljanju, da smo brez vrednosti ali pa brez ljubezni. Kdor je sebi ogaben in ničvreden, išče smrt ali druge oblike samouničenja. Kdor pa se počuti veliko vreden, kljub trpljenju ostaja navezan na življenje in na svoje dostojanstvo, ko hrepeni po ljubezni. RAK DUŠE Občutek manjvrednosti je rak duše, nečastno občutenje sebe pa je glavno sredstvo za podrejanje, izkoriščanje in zlorabo. Seveda je res tudi to, da že sama zloraba in izkoriščanje sprožita občutenje lastne ničvrednosti, še posebno v otroku. Vsekakor pa gre vedno za povezanost občutenja ničvrednosti in uničevanja sebe. KO ČLOVEKA PREPRIČAMO V NJEGOVO MANJVREDNOST, DOSEŽEMO, DA POSTANE SAM SVOJ TIRAN. POSTATI AKTIVNI UNIČEVALCI LASTNEGA ŽIVLJENJA Tako kot rakasta celica živi od telesa, ki ga ubija, tako manjvrednost uporablja naše talente, izkušnje, moč in voljo zato, da nas spreminja v uničevalce lastnega življenja. Zato je vcepljanje občutka, da si nečesa kriv - in zato manj vreden od drugih, ki te zato lahko vidijo kot krivca - najgloblji poseg v človekovo duševnost, in tudi tisti, ki ga je najtežje zdraviti. USODA ŽRTVE Šele zadnji čas se poraja nov odnos do občutka krivde in do žrtve. Danes obstaja veliko združenj, ki govorijo v imenu žrtev, kar se nekoč ni dogajalo. To pomeni, da se zavest spreminja in da se človek prebuja v svojem dostojanstvu, saj prepoznavamo mehanizme, s katerimi dovolimo, da nas kdo spremeni v svojo žrtev. KULTURA PREDSODKA Žrtvi je bilo praviloma pripisano, da njen položaj dokazuje njeno podlost. Ničvrednost je bila v njeni naravi, pripisane so ji bile lastnosti, ki se tudi izključujejo, a nič zato, saj v tem ni nobene potrebe po logiki. Tako je na primer delovala kultura predsodka o ženski. Raziskave teh predsodkov so potrdile, da so (bile) ženski pripisane lastnosti, ki so neuskladljive, pa so vendar dolga stoletja prepričljivo obvladovale javno zavest. Ženska naj bi bila otročja, naivna, obenem pa zvita, lažniva in prekanjena, potem nedovzetna za izobrazbo, nezvesta in nevarna, ob vsem tem pa tudi potrebna vodstva in nesposobna samoobrambe, lena, uživaška, zapeljiva, nato še divja in strahopetna obenem, hlapčevska in brez časti, hkrati pa častihlepna in oblastna, če le najde priložnost, da zavlada ... VZDRŽEVANJE NEENAKOSTI Obravnavanje drugega kot manjvrednega ima vedno v ozadju tak ali drugačen predsodek, da se lahko vzdržuje neenakost. Mišljenje je izklopljeno, prav tako čut za opazovanje, dejstva in resnico. Zato se je na primer dolga stoletja ohranjal predsodek o tem, da otrokov jok ni pomemben in še danes obstajajo pediatri, ki vanj verjamejo ...V vsakem predsodku se skriva težnja, da bi nekomu pripisali manjvrednost, sebe pa zavarovali pred ranljivostjo, sočutjem in odgovornostjo do drugega. Vse to pa lahko deluje zato, ker uporablja naše biološke in psihološke mehanizme socialne ranljivosti ter otroške nebogljenosti. 2. DEL POŠKODOVANI NAGON Nobena nesreča človeka tako ne podseka, kot če soljudje poteptajo njegovo čast. Še najhuje pa je, če to storijo domači. Tujec nas nikoli ne more tako ponižati kot kdo v lastni družini. Najhuje pa je to za otroka. Kako naj se otrok oddalji od ljubljene osebe, umakne na varno? PREPOZNATI NEVARNOST Pristen občutek deluje tako, da zaznamo nevarno dogajanje »Ta človek me zaničuje, to je narobe in mi škodi, to odklanjam«. Čutimo, da je potrebna oddaljitev od tega, kar doživljamo. Pri sistematičnem poniževanju pa se ta proces preusmeri. Ta obrat se lahko zgodi zato, ker je bila krivica storjena otroku, ki ne more oditi, ne more se umakniti pred starši. Nima kam ... Ostane od varuhu in v sebi ustvari občutek, da ima drugi prav. Občutek, da drugi počne nekaj nesprejemljivega, se izgubi, ostane pa umetno ustvarjeni občutek, da me ta, ki me ponižuje, vidi v pravi luči. Sklep pravi: »Jaz - otrok moram popraviti svoje občutke, da gre za krivico, v resnici sem ocenjen pravilno in pravično. Tako deluje prava ljubezen. Ljubezen upravičeno ponižuje.« IZBRISATI OSRAMOČENOST Občutenje lastne nevrednosti, poraženost v lastnih očeh ... je neznosno tudi za odraslega, ne le za otroka. Zato ni čudno, da otrok reši svoje ravnovesje na ta način. Življenje ob starših postane znosnejše, če ne čutiš več svoje ponižanosti in svojega upora. Skrajne osramočenosti ne prenesemo, ker nam je občutek ničevosti nevzdržen, ogroža naše psihično preživetje. Fantje, ki so pobijali v ameriških in nemških šolah, so bili (tako se zdi) zavrti, plahi in osamljeni, pogosto zasramovani. Pred koncem so dajali izjave in zapuščali listke v slogu ...«Imeli ste nas za norca, to bomo zdaj nehali prenašati ... in zdaj imate!« Poboji so se vedno končali s samomorom, kar pomeni, da ni šlo le za maščevanje, temveč tudi za poskus, da izbrišejo lastno osramočenost in se nekako proslavijo na edini način, ki jim je bil kot poražencem dostopen. Odpornost za sramotenje je zelo osebna. Ženske so kulturno veliko šibkejše, ko se je treba upreti in braniti svojo čast, kar postavlja veliko vprašanj o njihovem duševnem zdravju. NOVA KULTURA ŽIVLJENJA Za prevlado je vsekakor treba poškodovati naravni čut za obrambo lastne vrednosti, ki ga otrok še ima. To poškodovanost na srečo lahko zdravimo in se s tem vračamo v moč in notranji mir. Zato je osvobajanje od občutka krivde vračanje v tisto otroštvo, do katerega imamo vsi pravico. Obenem pa gre za ustvarjanje nove kulture, kulture odgovornosti. V njej namesto obtožb srečujemo vabilo v razvoj in podporo svojih bližnjih.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...