Pojdi na glavno vsebino

Krč obešanja na druge in pot v svobodo

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Krč obešanja na druge in pot v svobodo

Opazujmo, ali iščemo podporo, kar daje moč, ali pa iščemo naslanjanje, ki povečuje nemoč.

Nekateri ljudje (morda včasih ali pogosto celo mi sami ...) nosijo v sebi težnjo po nenehnem naslanjanju, iskanju opore. Hodijo tako, kot bi vlekli noge za seboj, nenehno dajejo vtis utrujenosti, glava je povešena, pogled obrnjen navzdol, prsni koš vdrt. Želijo sesti, se nasloniti, obležati, zaspati, noge jih ne držijo. Hudo občutenje utrujenosti je naravno, kadar je človek izčrpan in takrat telo pač pokaže, da je počitek nujen in da smo porabili vso moč. V reviji Riza psihiatri iz uredništva opisujejo ta »sindrom opossum« zelo nazorno. Ta žival hlini smrt, ko je v nevarnosti, in spravi vse funkcije na minimum, dokler plenilec ne odide. Tudi mi znamo spraviti svojo živost na minimum, pa se niti ne zavemo, da smo se zavarovali pred samostojnostjo in svobodo.

Gre za umik iz resničnega, živega izražanja sebe v odnosih.

A medtem ko pri depresiji obstaja jasnost bolečine, tu prevladuje otopelost. Samo napol živimo in govorimo o utrujenosti, a pod tem se skriva ogromen občutek praznine in grozen strah, da brez naslanjanja ne moremo. Na koga se naslanjamo? Na odobravanje drugih, na prepričanja, ki nas držijo pokonci, na zavetje, ki nam ga daje nemoč, saj čutimo zelo malo in je vse prekrila utrujenost, proti kateri seveda nihče ne more nič reči in očitati. Tam smo varni pred soočanjem z resnico o svojih motečih, strašljivih potrebah.

Bolje je zame, da to opazim in si povem, da sem izčrpan(a) od igranja neke vloge, od tega, da ne živim sebe, kot sem v resnici. In da se srečam s svojo praznino, ki bo, ko jo pogledam v spremstvu koga, ki me zna podpreti, rodila moč. Ko si priznamo, kako zelo daleč od svoje narave živimo, kako se obešamo na ljudi, ko začutimo ujetost v vlogi nemočne žrtve, nujno potrebne odobravanja in zaščite, se zažene pristnost. Strah jeza, bolečina se osvobodijo in moč pokaže svojo obraz. Kajti imeli smo jo v sebi, a v verigah.

Zanimivo je, da bolestno naslanjanje odklanja resnično in ponujeno pomoč. Sprejeti pomoč pomeni, da si želim spremembe in da iščem koga, ki me pospremi do cilja, ker sam ne znam. Naslanjanje pa pomeni, da iščem pokrovitelje in varuhe, ki si prevzemajo odgovornost za moje preživetje, dostojanstvo, prostor na svetu, in si naložijo mojo nemoč.

Pristna podpora je spoštljiva in obenem vidi našo moč in jo čuteče spremlja, da se prebudi. V odvisnosti pa je drugemu prav, da smo nemočni, preplašeni in negotovi, in da taki tudi ostajamo.

Podpiranje samostojnosti ne sili in ne pospešuje ničesar: je nežno, trdno in zvesto, globoko čuti na vsakem koraku, kaj zmoremo in česa ne. Kdor pa ima rad našo odvisnost, iz nje črpa svojo gotovost in vrednost in ga naša moč ne zanima, nas pa lahko napada, ko poskušamo kaj novega, ali sili v kaj, česar ne maramo in ne zmoremo, da je naša nemoč še bolj očitna.

Zato je važno, da se opazujemo in ocenimo, ali iščemo podporo ali naslanjanje in odlaganje svoje teže na koga, ki ga naša moč moti in ogroža.

Tako bo tudi nam samim bolj jasno, kdaj druge podpiramo, kdaj pa hočemo, da postajajo odvisni.


Oznake: osebna rast moč

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...