Pojdi na glavno vsebino

Kraljevska samokritika

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Kraljevska samokritika

Moder kralj iz pravljice rad posluša svojega zvestega svetovalca. Ta vidi vse ozadje in si prizadeva za uspeh svojega kralja, bistrovidno predvideva zaplete in vidi šibke točke. A na kralja se obrača z velikim spoštovanjem in mu je popolnoma predan.

Notranji dialog, ki nam pomaga do uspešne drže, je vedno poln dostojanstva, zato je pravljična metafora o kraljevski drži ustrezna. Veliko več dosežemo od sebe, če se nagovarjamo kot osebo, ki je veliko vredna v naših očeh.

Ko ocenjujemo svoje delo, lahko zelo nihamo v svojih občutkih. Opravljena naloga se nam lahko zdi v določenem trenutku dobra, morda celo odlična, že drugi dan pa jo doživljamo s hladnim neodobravanjem in se nam lahko zazdi polna pomanjkljivosti. Vse navdušenje splahni.

Zelo pogosto ni pravega (objektivnega) razloga za ta nihanja. Če hočemo razreševati to nedoslednost, potem je zelo važno, da dojamemo značilnosti notranjega pogleda. Gre za zelo globok nezavedni proces, ki ga lahko postopoma ozavestimo.

Pogled ocenjevanja sebe je nastal v odnosu s prvimi avtoritetami našega življenja in pri tem nismo mogli zavestno sodelovati. Če ga ne ozavestimo, bo ostajal tak, avtomatiziran. Poglejmo, s katerimi koraki lahko začnemo. Najprej se vprašajmo, kako je avtoriteta, ki jo nosimo v sebi, razpoložena do nas, kako nas gleda.

Preprosto povedano gre za dve možnosti: ali se počutimo, kot da nas opazuje in sodi nenaklonjena avtoriteta, ali pa čutimo na sebi (v sebi) pogled naklonjene avtoritete. Prva je ob izražanju pohval zadržana in nezaupljiva, ob izražanju kritik pa ostra, pikra in zahtevna. Druga hvali natančno, utemeljuje podporo velikodušno in zavzeto, ob kritikah pa je topla, polna predlogov za ovrednotenje dela. Dobro je vedeti, da nevtralne možnosti pred avtoriteto ni. Če je avtoriteti vseeno, kako kaj speljemo, in se ne izrazi, pomeni, da ji nismo pomembni.

Avtoriteto občutimo organsko, s celim telesom. Deluje predvsem kot dotik ali pogled, ki prodre v nas in ima moč, da povzroča zelo močna čustva. Kdor nas zaničljivo ošine ali grozeče pogleda, vedno vpliva. Ni treba, da nas udari, ni treba, da kriči, sramoti, uporablja besede. Pogled neslišno zdrsne v dušo in v hipu doseže svoj namen, tako kot grobost, s katero nas kdo odrine ali utiša. Vsak človek pozna moč, ki jo ima tak odziv, še posebno, če gre za osebe, na katere smo navezani ali od njih odvisni. V najboljšem primeru doživimo nelagodje in zadrego, v najhujšem bolečo ničvrednost.

V katero od dveh avtoritet se prelevimo, ko ocenjujemo svoje delo? Kako presojamo svoje izdelke, načrte, dosežke? Odgovor najdemo, če se zberemo, obstanemo, zapremo oči in začutimo svoje razpoloženje.

Kako se počuti naše telo, ko je tako izpostavljeno? Ali ogledujemo svoj izdelek neprijazno, zahtevno, strogo in iščemo najprej vse možne šibke točke? Ali je telo pod tem pogledom sproščeno in hkrati prijetno napeto, vitalno? Čutimo na sebi nasmeh navzoče avtoritete, razsvetljenost prostora, toplino v prsih, svobodno dihanje? Je ta navzočnost sicer večja od nas (kajti za avtoriteto gre, ne moremo je doživljati enakopravno), a doživljamo, da je to tudi naš najzvestejši varuh? Doživljamo, da nas nikoli ne bi osramotila? Ali čutimo, kako pazi, da nas ne bi ponižala? Ali čutimo, da tehta besede, ko je kritična, ker išče način, da bi nam pokazala pot v razvoj? Nam privošči uspeh? Pozna naš talent? Ali ve, v čem nikakor ne moremo uspeti oziroma je bolje, da tega ne poskušamo, ker se bije z našimi temeljnimi vrednotami? Verjame, da se naše najgloblje želje lahko uresničijo, ker izhajajo iz naših resničnih sposobnosti?

Preden ocenjujemo svoje delo, upoštevajmo ta vprašanja. Morda bomo odkrili, da nosimo v sebi pogled nenaklonjene avtoritete. V tem primeru vemo, da ni kaj popravljati v našem delu. Popravljati je potrebno pogled. Šele potem bo možno kaj izboljšati.

V kraljevski drži največ damo od sebe, predvsem pa znamo ločevati v sebi glas, ki nam modro svetuje, od glasu, ki ustavlja, straši in daje v nič. Samo v tej drži tudi lahko dojamemo, da je kaj res slabo opravljeno, in nas to ne pobije, ampak najdemo moč za nov korak. Kraljevska drža nikoli ni ohola, ker temelji na resnicoljubni predanosti..

Dvignimo glavo, poletje nas uči stati v svetlobi in sijaju.


Oznake: osebni razvoj avtoriteta


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...