Pojdi na glavno vsebino

Kot ribe, ki hočejo živeti na suhem ...

Riba ve, da na suhem umre, in zato išče vodo, človek pa se pogosto nažene tja, kjer bo shiral. Zakaj? Da bo pomagal drugim...?!

Za naše samouresničenje je nujno spletanje prijateljskih in čustvenih vezi, ki nam bodo pomagale zaživeti naš prostor pod soncem. Samouresničenje ni osebna zadeva, čeprav igramo v tem procesu ključno vlogo mi sami. Če ne bomo znali vplesti v svoje življenje pravih ljudi in se z njimi podati v prave izkušnje, samouresničenja ne bo ... To tudi pomeni, da je naše druženje z ljudmi temeljnega pomena. Stiki pač ne morejo biti obveznost, dolžnost in naloga. Če to postanejo, nas vodijo v izčrpano, nerodovitno življenje. Ko začnemo zavestno izbirati, s kom bomo preživljali čas, komu bomo dali prednost in komu ne, se začnejo pomembni premiki. Ko se obrnemo za klicem svoje vitalnosti, se začne okrevanje. Vsaka žival ima svoj ambient, vsaka rastlina, in nobeno živo bitje ne preživi v okolju, ki ne odgovarja njegovi naravi. Samo človek je sposoben, da izvaja nad seboj nasilje in se sili tja, kjer se ne more razvijati. Samo človek zna žveti proti samemu sebi. Vprašajmo se, ali lahko ostanemo zdravi (duševno in telesno), če živimo kot riba, ki se vrže na suho, jelen, ki odide v puščevo, ali ptica, ki zleze v jamo? In predvsem: ZAKAJ naj bi to počeli? Hirati za koga drugega ni plemenito, plemenito je hraniti svoje življenje, da ga bomo lahko podarili.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...