Pojdi na glavno vsebino

Kot levi

Kratka misel za vse, ki težko prenašajo vsakdanje norenje na delu.

Ko se začenja delo, naj bi nas popadlo navdušenje ... Letos pa opažam več stiske kot običajno, manj zagnanosti, kot da smo začeli odkrivati srečen mir v sebi in nam je zato pritisk v okolju še bolj moteč. Mnogi čutijo, da jih spet vklepajo stare verige, na hrbet lega veliko breme, za katerega so upali, da se ne bo vrnilo. Svoboda dopusta je daleč, dih svežine je daleč, začelo se je vsakdanje norenje ... Toda vsaj enkrat na dan po eno minuto ima vsak od nas dostop do večnih počitnic ... do levjesrčnega vračanja vase. Kot se lev ozira po savani s priprtimi očmi in se ne pusti motiti, tako lahko tudi naše misel leže v travo: tam vemo, da sodimo k zemlji in nebu, da znamo stiči z ušesi in tiho čakati v zasedi in da je veličastna šapa, ki počiva na deblu, naša roka, ki se je spomnila svoje narave. V pradavnem spominu, ki tiho diha v nas, lahko najdemo svojo pozabljeno svobodo. Vsak od nas ima svoj brlog, v katerega se lahko zateče. Dovolj je minuta, da zapremo oči in se potopimo v goreče morje, v večerno zarjo, v razlito tišino, v trato, ki valovi v dehtečem vetru ... Tam začutimo moč in svetost stvarstva ... in modrost velike mačke, ki zna mogočno ležati in kraljevati, se prebudi ...

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...