Pojdi na glavno vsebino

Korak iz strahu

Naša družba ne mara pogleda na žalost in bolečino, a še najmanj želi videti strah. Zato z njim ne znamo ravnati in tudi drugim ne znamo pomagati.

Strah je najbolj prvinsko človeško čustvo, saj ga lahko polno doživljamo že od prvega diha. Obenem je tisto, ki deluje najhitreje in najbolj globalno (v stotinkah sekunde zasvoji možgane in organizem) in ga je zato najtežje upravljati. Ker ima tako moč nad našim občutenjem, je važno, da nam postane domač in s tem manj grozljiv. Če nimamo nobene moči nad svojimi strahovi, bodo naše izbire vedno zelo omejene.

Nemoč si prikrivamo, saj naš plaši in ponižuje v lastnih očeh, a smo potem še ranljivejši. Družba, v kateri je treba dokazovati svojo odločnost, biti tekmovalni in uspešni, sili ljudi, da svojih strahov ne delijo z drugimi. Prav zato je med nami (pod videzom napadalnosti ali samozavesti) toliko osamljenosti in preplašenosti.

Zavračamo prav tisto, česar smo kot človeška bitja najbolj lačni: potrebo po varnosti.

Kako smo se naučili ravnanja s strahom?

Starši največkrat niso usposobljeni, da bi nas naučili odzivanja na strah. Preveč se bojijo tudi sami, saj so se kot otroci naužili strahov svojih staršev v obdobju, ki je bilo v marsičem bolj nasičeno z življenjskim strahom kot naš čas.

Kako smo kot otroci videli, da starši izražajo in preraščajo svoj strah? Kaj smo dojeli, da je možno sploh pogledati od blizu, priznati, ubesediti? Koliko smo morali skrivati, da nas je strah? Kdo je bil pripravljen poslušati naš strah in ga pomiriti? Koliko smo lahko zaupali v sočloveka, ki nam poda roko, ko se bojimo? To je naša dediščina, na podlagi katere se danes odločamo pod stresom in pod hudim pritiskom ali v trenutkih, ko se bojimo za najbližje.

V navalu strahu odpove odraslost in se uveljavi poraženi otrok. Prestrašeni človek otrpne, a obenem v njem divjata panika in napadalnost zapuščenosti.

Treba se je ozreti okrog sebe v zavesti, da ne vidimo možnosti, da ne vidimo zares soljudi in da vidimo vse deformirano. Dokler se bomo prepričevali, da je svet grozen in vsi ljudje nezanesljivi, ne bomo našli poti iz svoje mračne in obenem divje ujetosti. Ali se vidimo, kakšni smo, ko se bojimo? Ali prepoznamo svoje nezaupanje in odbijanje?

Poskusiti drugače: drugi ni moj sovražnik

Strah lahko sprejemamo, ker je naš (nekoliko neprijeten in nepredvidljiv) sopotnik in je najbolje, da znamo živeti z njim. Spremljal nas bo ko konca dni v naše dobro, čeprav je skrajno enostranski. Z njim se posvetujemo, a ga ne smemo slepo ubogati. Vedno namreč vidi le del resnice, po njem govori tisti del nas, ki čuti nezanesljivo stran dogajanja, naše meje in nepripravljenost na izzive. Vedno je treba preveriti še drugo stran in dojeti, koliko je res, kar nam narekuje strah. Največkrat nima celostnega pogleda in predvsem ne pozna modrosti malih korakov.

Pove nam, česa se bojimo, ne zna pa najti kratkoročnega cilja po naši meri, ne zna in predlagati majhnega premika, ki nas bo pripravil na večji izziv. Skratka, strah nikoli ni konstruktiven, ker to ni njegova naloga. Ko nam požene strah v kosti, opravi svojo nalogo: povedal je nekaj o naši pristni podobi. Zdaj pa naj sledi drugi del: upravljanje tega občutka in uporaba sporočila. Tega pa ne sme več imeti v rokah strah, ampak naš ustvarjalni del, ki vidi novo, možnosti ter naše pretekle uspešne in uporabne izkušnje.

Podpirajte me, prosim, ko me je strah

Iskanje varnosti poteka postopno. Najprej si svoje strahove prizamo, jih polno začutimo, se vidimo, kako delujemo, ko nas je strah, potem pa iščemo majhne korake ven iz običajnih reakcij, dokler ne postanemo sposobni drugačnega, plodnejšega odzivanja. Prvi korak je pripravljenost o tem govoriti in iskati podporo. To ne pomeni, da preplavljamo okolje s svojo paniko, obsedamo druge, se vrtimo v vedno isti tesnobi. Pomeni, da si prevzamemo odgovornost za korak naprej in da sprejmemo svojo potrebo po podpori. A to ne pomeni, da morajo drugi pristajati na mojo interpretacijo. Pomeni, da se sicer izrazim, a da se tudi odpiram za druge poglede. Skromno in pošteno.

Novi pogledi nase

Ključna značilnost strahu je, da nas paralizira. Naval strahu je podoben temu, da od vseh strani plane nekaj grozečega v nas in nas obkoli. Znajdemo se v obroču in brez zaveznikov. Če prevlada ta občutek, so lahko naši odzivi samo panični ali slepo (neučinkovito, krivično, neustrezno) napadalni. Tako je, če nas vodi občutek, da smo nemočni in da rešitve ni, ker je svet sovražen. Najgloblja korenina strahu je vedno napadalna do sveta, saj manjka zaupanje.

V strahu verjamemo v ločenost od sveta, ki deluje proti nam. Karkoli storimo v takem prepričanju, rani nas ali druge in ne predlaga ničesar novega. Zato je koristno, da prepoznamo dogodke, v katerih delujemo tako, in da s pomočjo naklonjene in mirne, a zelo sočutne osebe, poskušamo izražati svoje počutje. Čim spravimo občutke v besede, je lažje, in če ob tem doživljamo poslušanje in bližino, se v nas začne sestavljati drugačna slika in nov pogled nase. Zdaj vemo, da smo na dobri poti. A očitno je, da popolnoma sami nikoli ne najdemo novega pogleda!

Drugi so dragoceni

Napačno je misliti, da so vedno potrebni samo terapevti. Smo družba, v kateri je preveč terapije in premalo preproste, tihe, občutene medčloveške podpore. Medčloveška bližina, v kateri prevladuje poslušanje brez svetovanja in popravljanja, nam pomaga, da v nas zaživi naša lastna urejevalna moč. A te bližine večinoma ne znamo ustvarjati.

Pot do varnosti nosimo v sebi, a je ne najdemo, če nismo v odnosu z drugim, ki nas spremlja. Strah prerasemo z lastnimi močmi, a ne sami. To je težko sprejeti, a gre za zakonitost človeškega bivanja: spreminjamo se lahko samo ob podpori drugih, ob zavesti, da nismo sami in da se bo vedno našel kdo, ki nam bo podal roko.

Kaj je podpora?

Podpore si ne znamo dajati, ker še nismo kultura poslušanja. Ljudje hitijo z nasveti in predlogi, razkazujejo svoje znanje ali uspehe, ponujajo svoje recepte, pod vsem tem pa tli tesnoba (ne)zavedanja, da so še polni strahu pred neznanim in neobvladljivim. Ne zaupajo, da ima vsak od nas v sebi močna, enkratna, posebna in nezmotljiva orodja za samopomoč. Ne poznajo te veličine v sebi in zato je ne prepoznajo v drugih. A ta sijajna moč obstaja.

Naš psihični imunski sistem deluje podobno kot imunski sistem, ki brani telo. Ko enkrat dojamemo, kako je ustvarjalen, neukrotljiv in vedno na naši strani, mu začnemo zaupati. Če izgubimo stik z njim, vemo, da nam drugi lahko pomaga. Vemo, da se lahko vedno spet vrnemo v svojo varnost. Ta obrambni sistem, ki varuje našo občute notranje preskrbljenosti ter našo gotovost, da smo vsemu lahko tako ali drugače kos, je vezan na druge. Oživljajo ga naša pripravljenost na tople stike z drugimi, zaupanje, iskanje pravih ljudi, ki nas podpirajo, mi pa njih. Hrani se v stikih, v izmenjavi, v pretoku živih občutkov v odnosih.

Družba strahu in nasilja se lahko spreminja v prostor srečevanja, če vsi začnemo dojemati moč povezovanja. Strah se oglaša predvsem zato, ker nimamo izkušnje blagodejne bližine.

Naša moč ni v pogumu, ampak v tem, da si znamo prisluhniti in se podpirati. Dviga in gradi nas drugi, ki nas gleda z ljubeznijo. In mi njega.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...