Pojdi na glavno vsebino

Končno napolniti praznino

Končno napolniti praznino

Zamašena prazna steklenica se nikoli ne napolni, Odprimo jo ...

Na sprehodu sva se z Josipo pogovarjali o tem, kaj je je občutek praznine, ki ga ni mogoče napolniti.

Zanimalo me je, zakaj nekateri veliko dobijo, pa kljub temu nikoli ni dovolj, kot da obstaja požiralnik, kamor vse izgine.

Njen odgovor je bil, da gre za zaklenjeno praznino, za to, da oseba zapre notanji prostor, kjer bi se lahko nabiralo, kar dobi lepega, in zato noter ne pride nič. Praznina ostaja nedotaknjena.

Ta razlaga se mi zdi boljša od tiste, ki sem jo slišala že neštetokrat, ko terapevti razlagajo oralno prizadetost: oseba je nenasitna, ker v njej zeva žrelo, ki vse požre. Če si predstavljam to žrelo, začutim, da je strašno in da ne more odnehati. Prikliče mi obup in izhoda ne vidim. Ta razlaga ne kaže poti v olajšanja. Žrelo lahko samo zamašimo, zasujemo ... to pa ne daje občutka rešene lakote.

Če pa raje pomislim na zaklenjen, neprodušno zaprt prazen prostor, se začne občutek spreminjati.

Predstavljam si veliko stekleno posodo z zamaškom, v katero nič ne gre. Potem pa zamašek odstranim in vidim, kako se začne nabirati kaj lepega: dobra beseda, prisrčna usluga zastonj, pohvala, darilo, podarjena ura, dotik, vabilo ... in steklenica se polagoma polni. Steklena je, zato dobro vidim, kar je v njej: pisano, drobno, veselo ... in vsak dan je tega več. Kupček prejete sreče je viden in me spet in spet veseli, pa še viša se!

Zato predlagam, da si vsi nastavimo kar nekaj steklenih posod na police svojega srca in opazujemo, kaj se zgodi ...


Oznake: osebna rast nenasitnost

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...