Pojdi na glavno vsebino

Koga res poznam?

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Koga res poznam?

Drugim pogosto pripisujemo, da čutijo, kar ne čutijo. Pa ne le slabih namenov, tudi marsikaj dobrega jim pripisujemo, ker si tega zelo želimo.

Običajno velja, da je empatija ali sočustvovanje nekaj preprostega: vidiš čustvo in se odzoveš s sočutjem, če si le dovolj občutljiv.

Toda medtem ko čuti oziroma telo v vsej svoji prazgodovinski izkušenosti razberejo, kaj se v drugem res dogaja, jih um prehiti in izdela svojo razlago ter s tem prepreči dostop počasnejšim, a globljim podatkom. Nekako tako deluje um: kar bi prizadelo mene, to prizadene drugega. Kar si jaz želim, da bi drugi meni lepega storili, isto si zase želi drugi. To seveda ni vživljanje, je le sklepanje, v katerem smo mi glavna oseba.

Zanimivo je, da se poklicni tajni agenti odlično vživljajo v druge. S tem razumevanjem potem seveda naredijo kaj uporabnega zase in odlično orodje poznavanja ljudi spretno izkoriščajo. Umu ne zaupajo, občutkom in opazovanju pa. Mi navadni smrtniki pa težko dojemamo, kaj drugi skriva na dnu ali odkrito namerava, ker smo preveč zasidrani v svojih prepričanjih in verjamemo v tisto, kar se nam takoj vsili.

Le modrost, ki jo razvijamo počasi in s tem, da preverjamo svoja prepričanja o ljudeh, nam daje jasna navodila. Pove nam, v čem je drugi drugačen in zakaj ga kaj prizadene, veseli, moti ali ne. Najbolje je, da smo skromni, in da se pogosto vprašamo, koliko res koga poznamo. In da se drugemu vedno bližamo odprto in pripravljeni, da ne vemo in ne znamo.

Poglejmo sebe: imamo raje, da drugi misli, da ve o nas vse, ali nam je ljubše, da se sprašuje, ali nas res pozna? V kateri drži se počutimo bolj ovrednotene, vredne zanimanja in pomembne?


Oznake: osebna rast resnica odnosi

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...