Pojdi na glavno vsebino

Ko te pokrije odejica

Resnična izkušnja ženske srednjih let, ki je odkrila, kaj ji je manjkalo.

»Od nekdaj sem imela občutek, da se po kosilu ne morem pomiriti in da nikoli ne morem občutiti sitosti. Potem pa sem nekega dne sedla v naslanjač in čakala, da se kupa sladoleda v kuhinji malo odtaja, ker sem si jo želela jesti. Malo me je zeblo in zato sem si med čakanjem vzela odejico, ki je ležala v bližini, da se pokrijem. Ne da bi se prav zavedala, kaj delam, sem se pokrila tako, kot ljubeča mama ali oče pokrijeta otroka, ki je že v postelji in bo zaspal. Saj veste, tako, da samo obrazek kuka izpod odejice. Zajel me je velik, neznan in ganljiv mir. Dojela sem, kako mi je to manjkalo že celo življenje. Spomnila sem se na otroštvo in kako so moji starši to kdaj naredili, čeprav ne s tisto toplino, ki bi si jo želela. Čutila sem, da to zdaj rabim od same sebe. Se pokriti z ljubeznijo kot nežna mama, ki neskončno ljubi svojega otroka, kot varen oče, ki ima tople, močne roke ... Sladoleda nisem pojedla in zdaj vem, kaj pomiri mojo lakoto. » Moj komentar. Vsak nemir v otroku se poleže, če ga objamemo z ljubeznijo, dovolj občuteno in dolgo. Vsak nemir v odraslem človeku se poleže, če nas povije nekaj mehkega, kar nas potolaži. In če ni nikogar ob nas, je odejica lahko ena od oblik ljubezni, ki nas ne zapušča. Ni važno, kaj uporabim, da se potolažim. Važno je le, da najdem, kar mi vrne moč, da spet lahko storim zase kaj dobrega in sočutnega. Odrasli rabi pozabimo, da se počutimo močne le, če se počutimo ljubljene. Namesto da se spravimo pod pritisk, ko smo utrujeni, bi nam pomagalo, da se povijemo v nežnost.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...