Pojdi na glavno vsebino

Pridi, pomagali ti bomo

Pridi, pomagali ti bomo

Tudi sama vem, kako težko je, ko odhajamo na seminar ... v novo, ki se ga bojimo. Ko se odločimo, se prebudijo stare zgodbe ... Ne pustimo jim, da zavladajo.

Dolgo se nisem zavedala, da se bojim tega, kar se bo dogajalo na seminarju.

Vpisala sem se in potem se je vedno zgodilo kaj "objektivnega", fizičnega. Enkrat sem padla na hrbet. Drugič sem si zvila koleno. Tretjič se mi je vnela križna mišica. Ob vsem tem sem si bila prisiljena priznati, da mi je očitno zelo težko oditi in da bi rada imela razlog, da ne grem. Preden sem si to priznala, so minila leta. Le kdo bi si rad na glas povedal, da se počuti kot otrok, ki mora nekam med tuje ljudi in se boji, da ne bo posluha zanj in za vse, česar je potreben. Sprašuje se, kdo ga bo sploh opazil? Kdo mu bo blizu, kdo ga bo razumel?

Če smo kot otroci pogosto doživeli, da nismo dobili pozorne, čuteče bližine, in če se nismo znali vključiti, potem je panika takorekoč neizogibna. Vsaj zame je veljalo in še danes me kdaj zagrabi. Pomaga mi, da to vem, prepoznam ... in tudi vem, da lahko računam na druge. Predvsem pa nase, ker se v novih okoliščinah sicer res prebujajo stari strahovi, a tudi - in to je najlepše odkritje - nesluteni viri moči, navdiha in prebujene vitalnosti. Ko se bliža odhod, sploh ne mislimo, da se bližamo odkritjem svoje moči in da bomo lahko končno naredili nekaj (in ne čisto sami, ampak ob podpori) za tisto, kar že dolgo želimo premakniti.

Najbolj zanimivo je, kako ob bližanju novega pozabimo, kako smo si želeli kaj nareditI! Kar ne vemo več, kako smo verjeli v svojo odločitev in kako nam je bilo takrat jasno, da smo tega potrebni. Željni. Sposobni.

Redno se dogaja, da udeleženci naletijo na kup ovir: zbolijo otroci, možje, starši, nenadoma se pojavilo obveznosti, kot gobe po dežju rastejo dvomi in motnje vseh vrst.

Nimam recepta za vse to, vem pa - ko pomislim na svoje izkušnje - da sem bila vedno zelo vesela, ko sem presegla strah in kljub vsemu odšla zdoma ... življenju naproti. Organizirala sem pomoč za bolne doma, jim pojasnila svoje potrebe, uredila stvari, poiskala podoporo za svoj notranji nemir, če je bilo treba ... in odšla.

Vsem, ki se odločate, zato želim, da bi se spomnili, kaj je takrat narekovalo srce, in da ga vprašate, ali tista želja še živi. In če vam pritrdi, vam bo tudi povedalo, da moč imate. Srce jo dobro pozna, ker ve, kaj vse ste v življenju že zmogli in speljali. Zato vas vabi naprej.


Oznake: osebna rast iti v novo strah

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...